Vojna v Ukrajini in evropska politika

Leto dni mineva, odkar traja vojna v Ukrajini. Škoda, ki jo povzroča, niso zgolj številna izgubljena življenja, osem milijonov razseljenega ukrajinskega prebivalstva in neizmerno materialno opustošenje Ukrajine. Veliko škodo ima zaradi nje tudi Evropa, kar njeno prebivalstvo za zdaj boleče zaznava predvsem pri energetski oskrbi, prav ta pa bo močno prizadela tudi njen prihodnji gospodarski razvoj. Pa to ni vse.

Ukrajinska vojna povzroča namreč Evropi tudi veliko moralno škodo, ki se za zdaj odraža predvsem v sovraštvu do ruskega naroda, ki ga politika nerazumno spodbuja, očitno v skladu s spoznanji, da sovraštvo politična zavezništva bolj utrjuje kot lepa beseda. To bo sobivanje evropskih narodov, še posebno v okviru Ukrajine, v prihodnje močno otežilo in posledično bo Evropa vsestransko prizadeta. In še naslednjega ne gre prezreti. Svetu se obetajo izjemne težave zaradi ekološke krize. Ta nas že ogroža in pri njenem obvladovanju in sanaciji njenih posledic bi bilo danes bolj kot kdaj prej potrebno, da se države povezujejo in usklajeno delujejo. Namesto tega smo z ukrajinsko morijo že naredili prve korake v smeri nove svetovne vojne, ki utegne, če je pravočasno ne zaustavimo, resno ogroziti prihodnost sedanje civilizacije.

Nekatere države pa imajo od vojne v Ukrajini tudi koristi, kar velja predvsem za Kitajsko in ZDA. Kitajska si bo v prihodnje s koriščenjem bogatih naravnih zalog Rusije lahko bistveno izboljšala preskrbo z energenti in tudi z nekaterimi drugimi surovinami. Poleg tega si bo ob podpori Rusije lahko utrdila svoj vodilni položaj med državami, ki se vse bolj povezano zoperstavljajo ameriški hegemoniji. ZDA vojna koristi predvsem ekonomsko; njihova tudi sicer močna vojna industrija je po lanskem februarju zacvetela, še več pa si lahko obetajo od tega, da bo vojna oslabila prihodnji razvoj in konkurenčnost evropskega gospodarstva. Za ZDA, katerih primat v svetovni politiki je resno ogrožen, ni nepomembno tudi to, da so zdaj odnosi med EU in Rusijo zelo sovražni, to pa naj bi jim tudi v prihodnje zagotavljalo, da bo EU poslušno sledila njihovi politiki.

Vojna v Ukrajini je torej nedvomno velika tragedija, ki je in bo tudi v prihodnje daleč najbolj prizadela Ukrajino, poleg nje pa predvsem EU. Zato je težko razumeti, zakaj politika EU tako dosledno vztraja pri usmeritvi, da je treba Rusijo v tej vojni poraziti, kar je tudi sicer skrajno dvomljiv cilj. Verjetno je to njeno ravnanje predvsem posledica tega, da nekritično sledi usmeritvam ZDA. Tako ravna že ves čas po letu 2014, ko so se v Ukrajini začele dogajati stvari, ki so lani eskalirale v vojno. O tem se sicer v javnosti malo govori, je pa zadevo treba poznati in upoštevati, ko se išče poti, kako vojno končati.

V letu 2014 je namreč v Ukrajini politično oblast z državnim udarom prevzela skupina ljudi, ki je začela rusko govoreče prebivalce – tako je takrat govorilo okoli 40 odstotkov Ukrajincev – obravnavati nenaklonjeno, celo sovražno. To je izzvalo državljansko vojno, ki se jo je poskušalo pomiriti s sporazumi z imenom Minsk. Te sta poleg Ukrajine in Rusije podpisali tudi Nemčija in Francija. Drugi od sporazumov, to je Minsk 2, je določal predvsem dvoje: državljanska vojna naj bi se takoj končala, Ukrajina pa naj bi s spremembo ustave ruskemu prebivalstvu zagotovila običajne demokratične pravice. Žal Ukrajina teh obvez ni spoštovala, celo nasprotno, svoje nasilje nad rusko govorečim prebivalstvom je še zaostrila. Če bi ravnala, kot se je zavezala, in tudi sicer Rusiji ne bi grozila s svojo vključitvijo v Nato, se lani februarja ruska agresija, ki je nesporno skrajno zavržno in obsojana vredno dejanje, verjetno ne bi bila zgodila. Sovražno in izzivalno ravnanje ukrajinskih oblasti do Rusije so podpirale ZDA, manj odkrito pa tudi EU. Tako je nekdanja nemška kanclerka javnosti šele pred kratkim zaupala, da sta bila za zahodno politiko sporazuma Minsk predvsem taktično sredstvo, s katerim se je Ukrajini pomagalo pridobiti potreben čas, da se primerno usposobi za spopad z Rusijo.

Sporazuma Minsk in vse, kar se je dogajalo v povezavi z njima, podpirata dve upoštevanja vredni mnenji. Najprej to, da se je pri urejanju razmer v Ukrajini pokazalo, da tudi zahodna politika ni ravno verodostojen pogodbeni partner, kar vsem nam izjemno škodi. Še bolj pa nam škodi to, da EU nekritično sledi usmeritvam ZDA. Zato bi bilo razumno, da politične oblasti v EU, pa tudi v Sloveniji, spremenijo svojo politiko do vojne v Ukrajini: namesto da to morijo podpirajo, naj se aktivno zavzamejo za to, da se jo s pogajanji kolikor mogoče hitro konča. Žal pa so obeti, da se bo to prav kmalu zgodilo, zelo skromni. To izhaja tudi iz izjave našega premiera Goloba, ki jo je dal na nedavnem zunanjepolitičnem posvetu na Brdu. Med drugim je povedal naslednje: »Razmere v Ukrajini, ruska agresija in naša popolna pripravljenost prisluhniti ukrajinskim interesom je nekaj, o čemer se ne pogajamo. Naj nihče niti ne razmišlja, da bi poskušal solirati.« Priznati moram, da to politiko težko razumem, nedvomno pa je zelo škodljiva, pa ne zgolj za našo državo.