Normiranec, posttranzicijski tajkun?

Naslov zveni ironično, pa žal ni. Zgodovinski spomin nam pove, da je levosredinska vlada Boruta Pahorja ob finančni krizi pred petnajstimi leti uvedla domiselno ugodnost, ki se je nanašala na takratno precejšnje povečanje števila brezposelnih: brezposelni, ki je prvič registriral svojo dejavnost kot samostojni podjetnik, je prvi dve leti poslovanja pridobil subvencijo za delno plačilo socialnih prispevkov. Podoben mehanizem obstaja še danes v obliki olajšave pri plačilu socialnih prispevkov.

Vzeti poklicno usodo v svojo roke in uspeti, obenem pa privarčevati davkoplačevalski denar, ki bi bil sicer namenjen nadomestilu za brezposelne, je pred petnajstimi leti postala uspešna kombinacija. Levosredinska Cerarjeva vlada je pred desetimi leti uvedla možnost normiranih stroškov za samostojne podjetnike ob izpolnjevanju določenih pogojev. Podjetniški začetek je postal mnogo lažji, za kar je poskrbela predvsem predvidljiva davčna politika. Zato se postavlja vprašanje, zakaj pri polno zaposlenih normirancih, ki dosegajo nekoliko višje prihodke iz dejavnosti, ministrstvo za finance s predlaganimi spremembami in dopolnitvami zakona o dohodnini že drugič v zadnjih dveh letih napoveduje višjo davčno obremenitev.

Morda bi si zunanji opazovalec mislil, da je razlog za predlagano davčno spremembo bistveno višji davčni prihodek iz tega naslova. Napovedani ukrepi prizadenejo polno zaposlene normirance, ki so iz naslova opravljanja dejavnosti tudi socialno zavarovani in ustvarijo več kot 60.000 evrov prihodkov letno, saj se jim po predlogu nad to višino normirani stroški ne priznajo več. Če pa je povprečje prihodkov iz dejavnosti višje od 60.000 evrov v dveh zaporednih letih, je subjekt izločen iz sistema normiranih stroškov. Pri aktualni ureditvi se normiranih stroškov pri polno zaposlenih normirancih ne prizna, če so letni prihodki iz dejavnosti višji od 100.000 evrov, subjekt pa mora izstopiti iz sistema, če znaša letno povprečje prihodkov iz dejavnosti več kot 150.000 evrov v dveh zaporednih letih. Po predlagani novi ureditvi bi bil dodatni davčni izkupiček pri omenjeni skupini zavezancev nizek. Davčni izplen bo namreč po ocenah ministrstva za finance skromen, saj je v pojasnilih k predlaganim spremembam zakona o dohodnini navedeno, da pri zavezancih, ki so iz naslova opravljanja dejavnosti tudi socialno zavarovani (t. i. polni normiranci), predvidevajo za okoli tri milijone evrov več letnih prihodkov iz naslova dohodnine.

Morda si zunanji opazovalec misli, da polno zaposleni normiranci plačujejo nizke davke. Že lani je ministrstvo za finance tistim, ki so dosegli več kot 50.000 evrov prihodkov iz svoje dejavnosti, povečalo obdavčitev dobička, tako da je nad to višino prihodkov za polovico znižalo upoštevane normirane stroške. Polno zaposlenim normirancem so se posledično letos precej zvišali tudi prispevki za socialno varnost, ki se izračunajo tako, da se dobiček in prispevki preteklega leta upoštevajo kot osnova za prispevke tekočega leta.

Morda si zunanji opazovalec mislil tudi, da je vzrok za aktualni predlog ministrstva za finance veliko subjektov, ki ustvarijo več kot 60.000 evrov letnih prihodkov iz svoje dejavnosti, obenem pa spadajo v kategorijo polno zaposlenih normirancev: tudi to ne bo pravi razlog, saj je bilo takšnih zavezancev lani 5461.

Ali je tri milijone evrov dodatnih letnih davčnih prilivov, kot znaša ocena ministrstva za finance za omenjeno skupino zavezancev, vredno stresa in stroškov vseh postopkov, ki so s tem povezani, tako za subjekte, ki jih sprememba zadeva, kot za Fursov informacijski sistem? Še huje je, da se z napovedanimi ukrepi ponovno zavira tudi podjetniški ekosistem, ampak to očitno ne šteje.

P.S. Predlog ministrstva za finance za spremembe in dopolnitve zakona o dohodnini je dosegljiv na povezavi https://e-uprava.gov.si/.download/edemokracija/datotekaVsebina/677560?disposition=inline