Neznosna lahkost razmišljanja o konoplji

Pred nami je referendumsko vprašanje o rabi konoplje oziroma proizvodov iz te sicer koristne rastline. Vprašanje je razdeljeno na del o medicinski rabi (CBD) in drugi del, ki govori o zasebni – prosti rabi in pridelovanju konoplje (v nadaljevanju: prosta raba). Zagovorniki proste rabe so glasni in povsod prisotni s stojnicami in propagandnimi akcijami, zlasti v medijih in celo v politiki (levica). Pred dnevi se je oglasila tudi medicinska stroka in jasno izrazila negativno mnenje o prosti rabi. Utemeljitev je jasna in na znanstveni podlagi. Izdelki iz konoplje (THC) so droga, ki ima vse značilnosti prepovedanih drog.

Naslov mojega prispevka se torej nanaša na prosto rabo. Domnevam, da bralec tega prispevka pozna argumente zagovornikov proste rabe, bi jih pa vseeno nekaj naštel: medicina nima odgovorov na bolezenska stanja, ki jih ima zagovornik proste rabe; sproščena prosta raba bi ukinila črni trg s konopljo; znižala bi se uporaba drugih drog; štiri rastlinice na balkonu nikogar ne ogrožajo; zdravilnost konoplje je znanstveno dokazana itd. Sam sicer ne vem, koliko kapljic CBD se da iztisniti iz štirih rastlinic (kar bi bil zame še sprejemljiv trud), sumim pa, da bodo posušeni izrastki iz rastlinice vselej končali v dimu brez prisotnosti CBD in s popolnoma drugo snovjo. Tudi preostali argumenti so na majavih nogah ali pa celo brez vrednosti. Razen slednjega. A tu je koristnost (ne zdravilnost!) jasno omejena na točno določeno podvrsto rastline, ki pa se oblikovno nejasno razlikuje od tistih vrst, ki vsebujejo THC in bi se prej pridelovale za rekreativno rabo (res kreativen izraz za slengovski izraz »zadevanje«) kot pa za lajšanje tegob.

Mogoče pa tu delam krivico uporabnikom THC-variante. Nesrečni dijak, ki je dobil cvek pri sociologiji, bi potegnil nekaj dimov in svet bi bil lepši, problemi pa bi izginili v meglici? Mar ni pomembno, da se ljudje dobro počutijo? Tak domet razmišljanja o prosti rabi bi pripisal zagovornikom proste rabe, saj ga verjetno tudi živijo. Pri njih izrazito umanjka premislek o sekundarnih učinkih proste rabe na posameznika (odvisnost), njegovim odnosom do družbe in družbe kot take, ki je že brez tega obremenjena z alkoholom in tobakom. Pa dodajmo še enega, saj gre itak vse k vragu! Žal je to maksima »vsegliharjev«, in ne tistih, ki si prizadevajo za zdravo življenje oziroma za omejitev alkoholizma in kajenja.

Ne trdim, da je današnja družba (naša in na splošno) uspešna pri reševanju vseh težav, na katere posameznik naleti v življenju. Ni in tudi nikoli ne bo. Gre za primanjkljaj družbe in ožjega okolja posameznika, ki ga mora posameznik dopolniti s svojim trudom pri prenašanju bremen in dolžnosti. Kar družba in okolje lahko in morata storiti, je, da čim bolje usposobita posameznika za soočenje z izzivi življenja brez pomoči takšnih in drugačnih substanc. Ob tej priliki moram pripomniti, da je pomembno, da poznamo človekove pravice, ampak nič manj niso pomembne človekove dolžnosti. V današnji družbi je žal vedno bolj opažati zanemarjanje dolžnosti s sklicevanjem na pravice.

Naj zaključim. Za uporabo izdelkov iz konoplje v medicini morajo biti izpolnjeni strogi farmacevtski standardi ter definirane indikacije in kontraindikacije. Pri prosti rabi tega ni in tudi indikacije po občutku bolj mejijo na placebo ali mazaštvo, da ne govorim o množičnem »zadevanju«. Nekaj malega posameznikov, ki so se resno zagrizli v študij konoplje, pa predstavlja nepomemben delež v množici rekreativcev in samozdravilcev. Po premisleku ravno to razmerje ponuja ustrezen odgovor pri glasovanju na referendumu.