Nesprejemljivo in razdiralno vedenje v Planici

Dokler je človek živ in se pri zdravi pameti odziva na različne dogodke, ki se dogajajo v njegovi bližini ali tudi nekoliko dlje, lahko kaj prispeva k širši družbeni skupnosti, je govoril moj (tudi naš) pokojni in že večkrat omenjeni profesor iz študentskih let. Govoril je tudi: »Ker ste mladi, polni energije, veselja do življenja in iskanja potrditve ter prostora pod soncem, lahko s svojim znanjem in sposobnostmi marsikaj spremenite na bolje. Vendar pa vam vaša mladost ne daje pravice, da ste neodgovorni, asocialni, vedenjsko problematični, razdiralni, sebični in nepošteni do drugih okoli vas ter tudi ne do bivalnega in naravnega okolja, v katerem živite.«

Zato smo več kot presenečeni in zgroženi 29. novembra strmeli v televizijske zaslone, ko je posnetek prikazoval divjo vožnjo in »oranje« avtomobilov po snežni belini novozgrajenega tekaškega poligona med tekači na smučeh, ki so bili takrat skupaj s trenerjem na vadbi v Planici. Očitno so »jeznoriti« mladeniči, polni adrenalina in prekipevajočih hormonov zadovoljstva (domnevamo, da so bili storilci mlajši neodgovorni avtomobilski »razgrajači«), dokazovali sebi in drugim, kaj zmorejo njihovi avtomobili v neokrnjenem zimskem naravnem okolju. Da bi te iste veščine preizkušali na Centru varne vožnje Avto-moto zveze Slovenije (AMZS) v Krškem, seveda njihove vihrave glave ne bi prenesle. Težko si predstavljamo, da bi za volanom avtomobilov, ki so plesali in drveli v vijugah in krogih (če bi se dalo, bi napravili še kakšno zahtevnejšo avtomobilsko »prvino«, na primer pirueto) na sneženi podlagi, sedeli kakšni zreli ljudje srednje generacije ali starejši. Upam, da nas policijska preiskava dogodka ne bo prepričala o nasprotnem.

Povsem razumemo tvorca Nordijskega centra Planica in priznanega strokovnjaka s področja nordijskega smučanja Jelka Grosa, ki je tudi sam zgrožen ugotavljal, da planiški delavci ne morejo verjeti svojim očem in ob pričakovanih čustvenih reakcijah domnevne neodgovorne mladeniče označil za ljudi, ki delujejo (in so delovali) onstran razuma.

Za tiste, ki večkrat na leto in v vseh letnih časih obiščemo Planico in seveda prelestno dolino Tamarja, so ti kraji kot svetišče, še posebej pozimi, o čemer nam je predaval znani smučarski pedagog, strokovnjak in učitelj prof. Marjan Jeločnik. Ne le govoril, na smučarski pohod iz Planice, kjer smo se seveda ustavili in se seznanili z vsem njenim bogastvom smučarskih skokov in poletov, nas je v začetku vodil tudi sam. Nič drugače ni govoril in deloval nestor slovenskega športa in takratne telesne kulture prof. Drago Ulaga. Tudi on, poleg izjemnih reporterskih prenosov in predstavitev, ni nikoli pozabil poudariti naravnih lepot in zaveze o čuvanju in varovanju tega neponovljivega naravnega okolja in darov narave, ki so edinstveni v Sloveniji in tudi širše v svetu. V mislih je vedno imel prenos znanja in védenja na mlade generacije, ki so množično prihajale v Planico. Kot velik ljubitelj narave in humanist je verjel, da je storil dovolj, da se dogodki, ki so se pretekli torek zgodili na tekaškem poligonu v Planici, ne bi nikoli. Kot vemo, je Planica zibelka slovenskega skakalnega športa in smuških poletov z mednarodno prepoznavnostjo in veljavo. Čaka nas svetovno prvenstvo v nordijskih disciplinah, zato je vsako destruktivno vedenje v času priprav na ta za Slovenijo izjemno pomembni dogodek nesprejemljivo in vsega obsojanja vredno.

Seveda pa se ob vsem tem postavlja temeljno vprašanje, kdo so bili storilci oziroma mladeniči, od kod izhajajo in iz kakšnih družinskih okolij so prileteli »ti ptiči« brez odnosa do tujega dela in spoštovanja človekovih športnih dejavnosti in naravnega okolja ter z na glavo obrnjenim sistemov vrednot. Sistem vrednot in odnos do dela s temelji doživljanja, socializacije in čustvovanja se pridobiva in gradi v družini. Vedno znova se pokaže, kako pomembna je vzgoja otrok in mladostnikov, ki je v vsaki družini temelj, na katerem se postopno gradi človekova osebnost, njegov pogled na svet in svetovni nazor. Vzgoja je »zahteven posel«, so nas učili in »dober sad mora dolgo zoreti«, so dodali. Danes ni nič drugače in osnovna pedagoška ter psihološka načela s spoštovanjem biofizioloških dejavnikov otrok, mladenk in mladeničev še vedno veljajo. Le pot zorenja je zahtevnejša in hitrejša zaradi napredka znanosti in tehnologije (zlasti računalniške), demokratičnih odnosov (če se spoštujejo), kulturoloških, socialno-ekonomskih in drugih danosti. Ampak v zadnji posledici, kot so nas prav tako učili, je človekovo biopsihosocialno, duševno in duhovno ravnovesje v družini pridobljeno in nadgrajevano ali pa izgubljeno. Morda pa izguba enega ali več dejavnikov navedenega ravnovesja izhaja že iz njihovega zgodnjega otroštva. Pri navedenih »prestopnikih«, ki so torkov podvig načrtovali, so ostale samo še sledi njihovega ravnovesja ali pa sodeč po opisanem dogodku še teh ni več.

Torej, kdo je tu zatajil, družina, šola, bližnja okolica, ožja ali širša družbena skupnost, to so vprašanja, na katera ta hip nimamo odgovorov. Naj se s temi in podobnimi problemi, ki se pojavljajo v različnih krajih Slovenije (Pohorje, Begunjščica, Kofce, Dobeno, Rašica itd.), ukvarjajo strokovnjaki in pristojni organi. Nam pa ostaja upanje, ki ga je na koncu intervjuja še vedno vidno ogorčen izrazil Jelko Gros, namreč, »da je bilo to prvič, zadnjič in nikoli več«.