Nastaja zbornik o Skupnosti študentov 1968–74

Naslednje leto (2024) bo minilo petdeset let od ukinitve Skupnosti študentov (SŠ), ki v šestih letih svojega delovanja (1968–1974) ni izboljšala samo ekonomskega in družbenega statusa študentov, temveč je pomembno vplivala tudi na politične razmere v Sloveniji in na politično profiliranje tedanjih generacij študentk in študentov. »Politizacija je generacijo 68 neverjetno prevzela, celo zasvojila in zelo svojevrstno sta se združevala skupaj idealizem in politika,« je zapisala Cvetka Hedžet Toth. Študentje so, kot je zapisal zgodovinar Zdenko Čepič, s svojo dejavnostjo želeli svet ne le razlagati, marveč tudi spreminjati.

Dobro leto dni pred to obletnico je med nekdanjimi vodilnimi v SŠ vzniknila pobuda, da bi ob jubileju pripravili zbornik o SŠ, saj je bilo o študentskem gibanju v letih 1968–1972 napisanega že veliko, o delovanju Skupnosti študentov v letih 1968–1974, ki je študentskemu gibanju zagotavljala legalnost in podporo, pa bolj malo. Priprave zbornika se je lotil iniciativni uredniški odbor: Janez Koželj, Ciril Baškovič, Lenart Šetinc, Boštjan Zgonc, Tomaž Kšela, Ivo Usar, Marjan Pungartnik in Peter Vodopivec.

V zvezi z delovanjem SŠ veliko vprašanj še ni dovolj proučenih. Arhivsko gradivo je zelo pomanjkljivo, pa tudi tisto, ki je, še ni v celoti pregledano. Obstajajo pa spomini akterjev in morebiti tudi njihovi osebni arhivi, ki jih velja zbrati, dokler je za to še čas. Nekaterih žal ni več med nami.

Skupnost študentov se je porodila iz študentskega gibanja, saj je način bivanja mladih generacij v spremenjenih okoliščinah konec šestdesetih let »rušil« dotedanje družbene norme in avtoritete.

V Sloveniji je med študenti »zavrelo« na množičnem zborovanju v Študentskem naselju v Ljubljani junija 1968. Kot ugotavlja Zdenko Čepič, so bili spočetka študenti »v svojih protestih bolj socialno usmerjeni kot pa politično«, aprila in maja 1971 ob zasedbi filozofske fakultete pa so se nemiri prelevili v politične. Do neke mere so predstavljali nadaljevanje študentskega gibanja v Ljubljani 1963/64, ki je po navedbah Petra Vodopivca postalo »imanentno politično«. V gibanju se je pojavila ideja o statusu študentov kot delavcev, iz česar se je kasneje razvila tudi ideja o novi samoupravni in politični organiziranosti študentov.

Idejo za reformo »unitaristične predmoderne Zveze študentov« in novo organiziranost študentov, ki je privedla do ustanovitve SŠ kot temeljne študentske samoupravne in politično pluralne skupnosti, sta leta 1968 dala Franci Pivec v članku »Provokacija za novo študentsko organizacijo« (Tribuna, 3. junija 1968) in Ciril Baškovič na množičnem protestnem zborovanju študentov v Študentskem naselju v Ljubljani 6. junija 1968, na katerem je bila sprejeta z aklamacijo.

»Vretje« med študenti v Ljubljani je odmevalo tudi med študenti v Mariboru, zlasti v krogu okoli študentskega časopisa Katedra. V uvodniku prve jesenske številke leta 1968 je Olga Čerič (kasneje Jančar) zapisala, da je treba uveljaviti »načelo pluralizma idej in prepričanj«, saj težnja »po monolitnem mišljenju in čustvovanju grozi uničiti vsako ustvarjalno pobudo«. Odgovorni urednik Katedre Drago Jančar pa je v svojem konceptu na prvo mesto postavil »načelo pluralizma«.

Ustanovna skupščina SŠ Slovenije je bila 23. decembra 1969. Delegacijo SŠ Ljubljanskih visokošolskih zavodov je vodil njen tedanji predsednik Janez Koželj, SŠ Mariborskih visokošolskih zavodov pa njen predsednik Janez Švajncer. Člani Skupnosti študentov so bili vsi vpisani študenti, ne glede na nazor ali prepričanje.

Ob ustanovitvi SŠ so študenti iz Ljubljane in Maribora izstopili iz Zveze študentov Jugoslavije (ZŠJ), s katero niso bili zadovoljni, hkrati pa izrazili pripravljenost sodelovati pri reševanju skupnih vprašanj študentskega statusa. Jože Šlander je tedaj zapisal, da so v Skupnosti študentov proti »avtomatičnemu sprejemanju načel ZKJ«, kar v tistem času ni bilo enostavno.

Skupnost študentov je bila edina samoupravna in politična organizacija v tedanji Jugoslaviji in verjetno tudi v vsem socialističnem svetu, ki v svojem programu ni izhajala iz programa ZKJ in Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), temveč je preko spontanega ustanavljanja akcijskih odborov omogočala politično organiziranje in delovanje tudi drugače mislečim študentom. Skupnost študentov skupnega programa sploh ni imela. Akcijski odbori študentov so v njej zagovarjali vsak svoj prav podobno kot danes poslanci v parlamentu. V SŠ in njenih organih ter študentskih institucijah (od Radia Študent, Tribune in Katedre do študentskih pokrajinskih klubov, študentskega servisa itd.) so delovali ter se povezovali v različne akcijske odbore študentke in študenti različnih nazorov in prepričanj (danes bi rekli – od levih preko liberalnih do desnih). To ne pomeni, da so bili brezbrižni do idejnih vprašanj. Nasprotno – veliko so polemizirali med seboj, pri čemer so prisegali na moč argumentov in na načelo: ne strinjam se s tabo, vendar sem pripravljen storiti vse za tvojo pravico, da poveš, kar misliš. Svoboda govora je bila razumljena kot samoumevna civilizacijska norma.

Skupnost študentov je v skladu s prepričanjem študentov, da je treba svet spremeniti, posegla tudi v »visoko politiko« (na volitvah za poslance je nastopila s svojo listo, kandidirala je člana predsedstva SFRJ iz Slovenije, dvignila je glas ob »cestni aferi«, protestirala je proti vojnam v svetu, napovedala je boj »rdeči buržoaziji« itd.). V tej rubriki ni dovolj prostora, da bi se dalo kaj več napisati tudi o tem. Je pa vse to leta 1974 privedlo do »diktirane« združitve SŠ z Zvezo mladine Slovenije v Zvezo socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Oblast je tedaj verjela, da bo tako imenovana »delavska mladina« v enotni organizaciji disciplinirala študente. Kdor je količkaj poznal vzdušje med mladimi, pa je vedel, da se bo zgodilo obratno. Pivec je upravičeno zapisal, da je namesto SŠ postala enfant terrible jugoslovanske politike ZSMS.

Skupnost študentov je bila pozitiven projekt, ki je prispeval k izboljšanju statusa študentov, k reformnim prizadevanjem na univerzi, k demokratizaciji političnega življenja med mladimi in v Sloveniji nasploh, k izboljšanju pogojev za razmah študentske kulture, pa tudi k političnemu profiliranju več generacij študentov.

Uredniški odbor zbornika SŠ se srečuje s težavo, kako navezati stike z avtorji, ki bi lahko prispevali k osvetlitvi njene vloge in delovanja. Številne akterje iz tistega časa je pozval, naj pripravijo prispevek (strokovno analizo, spominsko zgodbo ali anekdoto), vendar žal nima e-naslovov vseh. Zato so odprli e-naslov skupnost.studentov6874@gmail.com, na katerega se lahko javijo ali pošljejo svoj prispevek zainteresirani avtorji. V prvi slovenski on-line literarni reviji Locutio (https://www.locutio.si), ki jo ureja Marjan Pungartnik, pa je objavljen prispevek »Zakaj zbornik SŠ?« skupaj s priporočili avtorjem. Ta revija bo prispevke za zbornik objavljala sproti in s tem omogočila tudi dialog med avtorji.

Delo je leta 1968 redno poročalo o študentskem gibanju v Sloveniji in drugje po Jugoslaviji. Fotodokumentacija Dela