Osrednji obstranec

Devetega maja 1969 se je iz kleti osmega bloka ljubljanskega študentskega naselja prvič oglasil Radio Študent. Pet desetletij pozneje se ta radio še vedno oglaša. Deluje sicer v nekoliko novejšem bloku, ki nosi številko XIV. Analogna tehnika se je umaknila digitalni, genotip najstarejšega evropskega študentskega radia pa se ni spremenil.

V študentskem bloku številka XIV v Rožni dolini dolgo čakam na dvigalo. Ko se nazadnje vrata le škripajoče odprejo, vstopim v lift, gotovo nekaj let starejši od mene. Skorajda bi pričakoval napis »Vi, ki vstopate, vsak up pustite«, a namesto tega je na steni grafit: »Kaos s smetano.« Nedvomno najboljši možen opis kraja, kamor sem namenjen. Med antifašističnimi nalepkami, grafiti in glasbenimi plakati vajeno oko s težavo opazi dva gumba. Tisti za šesto nadstropje je prečrtan z rdečim flomastrom. Piše, da ne dela. Torej sedmo, sklenem, varen pred terorjem izbire.

A takoj se izkaže, da ne tudi varen pred terorjem skorajšnjega padca v globino. Celo pod težo študenta, shiranega zaradi mizernih honorarjev, pravzaprav miloščine, ki jo za novinarske prispevke plačuje Radio Študent (RŠ), se dvigalo tako trese in ječi, da, čeprav ateist, skorajda sklenem roke v molitvi. Ko proti pričakovanjem v sedmem nadstropju končno ponovno stopim na trdna tla, si globoko oddahnem, usoda me je prihranila za drugo priložnost, dvigalo pa se bo očitno vdalo pod naslednjim uporabnikom.

Prišleka tu najprej pozdravi vonj. Specifičen vonj hodnikov, prežetih z dimom tisočev davno pokajenih cigaret, ki je menda na Radiu Študent stalnica od nekdaj, bržkone od prvega oddajanja 9. maja 1969 iz kleti študentskega bloka VIII. Vonj doma, skratka.

A preidimo k bolj vzvišenemu čutilu, zaradi katerega sploh smo v tem podstrešnem nadstropju bloka XIV. Skozi odprto okno iz okoliških blokov študentskega naselja do sem butajo basi turbofolk glasbe, a le nekaj korakov naprej po ozkem hodniku jo preglasijo zvoki iz antičnega radijskega sprejemnika, prestrezajočega valove, ki jih, pičlih nekaj metrov više, neposredno nad nami, radijska antena oddaja v eter na frekvenci 89,3 megaherca. Na teh hodnikih smo varni pred turbofolkom ali vsakršno ceneno popularno glasbo, kakršno vrtijo druge radijske postaje.

Za to med drugim skrbi sodelavec glasbene redakcije, ki po hodniku iz fonoteke v opremljevalnico pravkar prenaša naročje vinilk. Nekatere so tu od prvih let delovanja Radia Študent, bržkone kupljene na potovanjih v tujino davnih sodelavcev glasbene redakcije, ki so na svoje stroške zalagali fonoteko s težko dostopnimi jazz in rock ploščami. V prvih letih obstoja je bil Radio Študent prav zaradi tovrstne nesebične požrtvovalnosti sodelavcev edini širši javnosti dostopen vir hitov iz zahodnega bloka. Od nastanka je glasbena redakcija skrbela za poseben status radia, proti koncu sedemdesetih in v osemdesetih pa je s pojavom punka dobila nesluten kulturni in politični pomen, ki je presegel glasbo.

Punk je bil s provokatorsko držo, ki je nihala od anarhizma do nihilizma, udba je v njem našla tudi semena nacizma, trn v peti jugoslovanskim oblastem. Vendar je, vsaj delno tudi s tovrstnimi provokacijami, odpiral prostor za razmah gibanj civilne družbe, ki so s partikularnimi zahtevami v osemdesetih nadomestila revolucionarnejše poskuse zgodnjih sedemdesetih, s čimer si je anarhični punk po osamosvojitvi, ironično, pridobil skorajda državotvorni status.

Poleg množice koncertov ključnih akterjev rocka in punka na svetovni ravni, ki so jih v Sloveniji organizirali sodelavci Radia Študent – kot posebej zaslužnega velja omeniti Igorja Vidmarja –, je bil RŠ soorganizator prvih edicij kultnega festivala Novi rock v Križankah. Na koncertu ob petdeseti obletnici obstoja Radia Študent bodo v Križankah, tako kot davnega leta 1982 na tem festivalu, ponovno zaigrali Laibach. Nekatere stvari se pač skorajda ne spreminjajo.

Vendar RŠ ni le sledil glasbenim trendom oziroma, bolje rečeno, jih (so)ustvarjal. Vselej sta bila ključna elementa tudi glasbena kritika in kritična refleksija glasbe ter z njo povezanih subkulturnih scen. Del festivala Novi rock so bili tradicionalno tudi teoretska predavanja in pogovori. Pred kratkim je Radio Študent, predvsem bivši odgovorni urednik Jernej Kaluža, poskrbel za poglobljeno teoretsko analizo (seveda pa tudi širšo popularizacijo) enega izmed zadnjih večjih trendov; glasbenega žanra trap. Zvesta tej tradiciji je v okviru dogodkov ob petdeseti obletnici v Moderni galeriji potekala tudi mednarodna konferenca o tako imenovani black metal teoriji, razmeroma novi in skrajno obskurni teoretski disciplini, ki zbližuje novejše trende v filozofiji z ekstremnim glasbenim žanrom black metala.

Omeniti velja še založniško dejavnost RŠ, ki izdaja predvsem albume še neuveljavljenih perspektivnih skupin in seveda takih, ki zaradi izrazite alternativnosti najverjetneje nikdar ne bodo zares uveljavljene. To področje letos zastopa že desetič organizirani festival glasbe in založništva Tresk.

Fenomenologija etra

Mimo opremljevalnice, v kateri glasbena redakcija pripravlja dnevni glasbeni program, in fonoteke – verjetno najboljše zbirke alternativne glasbe od sedemdesetih let do danes v daljni okolici – nas hodnik pripelje do studia na levi, kjer snemajo oddaje, ki so vsebinsko ali režijsko prezahtevne, da bi jih lahko brali neposredno v eter. V tem trenutku si špikerka ravno lomi jezik z branjem citata iz Heglove Fenomenologije duha. Na desni, izoliran za stekleno steno, medtem špiker bere v eter recenzijo najnovejšega albuma iz rodovitnega postojnskega metalpunkovskega podzemlja. Tu tehniki in špikerji od prvotnih treh ur na dan leta 1969 danes že 17 ur na dan skrbijo za radijski program v živo. Vsebino programa na mesec pripravlja od 250 do 300 bolj ali manj rednih sodelavcev radia, redno pa ji prisluhne 35.000 poslušalcev, kar je, glede na to, da signal z antene na strehi bloka XIV ne nese bistveno dlje od ozkih meja ljubljanske občine, pravzaprav presenetljivo visoka številka. Z lani pridobljeno digitalno frekvenco je RŠ dosegljiv po Sloveniji, vse oddaje so arhivirane tudi na spletu, kjer jim je v zadnjem mesecu približno 150.000-krat prisluhnilo nekaj več kot 30.000 ljudi.

Sedmo nadstropje se s tem končuje. Po stopnicah se spustim v šesto, v katerem prva vrata vodijo v ekonomskopropagandno službo. Morda na prvi pogled najmanj neobičajen in najbolj prozaičen del radia je vendarle vitalnega pomena. Od nastanka pred petdesetimi leti do danes je RŠ izrazito finančno podhranjen, domala smešno nizke honorarje sodelavcev lahko zagotavlja le zaradi velikokrat zelo domiselnega trženja svojega eterskega prostora. A celo pri tem praviloma ne ostaja nekritičen. Legendaren primer tega je reklama za coca-colo z začetka osemdesetih, v kateri je bila, ob delavski pesmi črnskih sužnjev v ZDA, ta pijača oglaševana takole: »Imejte kapitalizem v želodcu, pijte kokakolo!«

Prav tržno zagotavljanje finančnih sredstev je Radiu Študent od nekdaj omogočalo večjo neodvisnost in kritičnost. Kljub vsemu je največji financer radia Študentska organizacija v Ljubljani, de iure ustanoviteljica radia, čeprav je de facto dobrih dvajset let mlajša od njega. Pred nekaj leti so se že tako nezadostna sredstva, ki jih radiu namenja ŠOU v Ljubljani, še znatno znižala.

Mimo glasbene redakcije in nekakšnega približka sejne sobe, v kateri pravkar poteka napeta tekma v pingpongu, pridem do vrat nedavno nastale znanstvene redakcije. Urednik Arne Praznik mi navdušeno razlaga o načinih, kako bi lahko gensko spremenili kamele, da bi namesto mleka proizvajale pivo. Čeprav se znanstvena redakcija odlikuje z izjemno sposobnostjo poljudnega pojasnjevanja najnovejših znanstvenih odkritij, razpredanju o težavah z naselitvijo kvasovk v kamelja prebavila nisem sposoben zares slediti. Z mize sunem pločevinko piva in upam, da ni plod kamele, ter se izmuznem skozi naslednja vrata v univerzitetno redakcijo.
 

Nevtralnost – ne, hvala

Čeprav danes razmeroma majhna, je univerzitetna redakcija najbolj specifična in ključna za ta medij ter v slovenski medijski krajini absolutni unikum. Ustanovitev Radia Študent leta 1969 namreč neposredno izhaja iz študentskih demonstracij, ki so leta 1968 zajele večji del zahodnega sveta ter se razširile tudi v Jugoslavijo. V Ljubljani so bile sprva precej manj politično nastrojene kakor v Parizu. Študentskega gneva so bile namreč deležne predvsem cene postelj v študentskih domovih. Iz teh demonstracij sta se leto kasneje skorajda sočasno in precej prepleteno razvila Skupnost študentov kot politični zastopnik študentskih interesov in Radio Študent kot skupnostna medijska platforma, katere prvotni namen ni bil promocija alternativnih glasbenih žanrov, temveč predvsem poročanje o dogajanju, ki neposredno zadeva študentsko populacijo, torej predvsem o univerzi, študentskih domovih in pravicah študentske populacije. V tej nalogi se je izkazal že dve leti po nastanku, ko je kot edini medij ne le redno poročal s študentske zasedbe filozofske fakultete, temveč je v demonstracijah na Aškerčevi in pri zasedbi tudi aktivno sodeloval, pri čemer se je požvižgal na načela novinarske nevtralnosti. Nič slabše se univerzitetna redakcija ni odrezala štirideset let pozneje, ko je leta 2011 študentsko gibanje Mi smo univerza v protest proti podrejanju univerze logiki trga za dva meseca zasedlo pritlične predavalnice filozofske fakultete. Poročevalci RŠ so ponovno nastopili kot akterji boja za študentske pravice in ne, kakor drugi mediji, kot nevtralni zunanji opazovalci, ki zgolj poberejo nekaj izjav na prvi pogled antagonističnih strani, ne da bi poskušali razumeti širše družbene procese in posledične transformacije delovanja univerze, ki se jim je zasedba skušala upreti.

Podobno tudi aktualnopolitična redakcija novinarske nevtralnosti ne ceni previsoko. Sodelavka redakcije si vzame pol minute med mrzličnim pisanjem oddaje, da mi pojasni, da je nevtralno poročanje nevarna ideološka konstrukcija, ki zakriva oblastne odnose in neenako moč antagonističnih strani, in je s tem vselej na strani močnejšega. Le zavestno in reflektirano, a hkrati kritično izhajanje s pristranske pozicije lahko razkrije širše mehanizme in vzroke za konflikte. To rekši vzame plastično otroško puško ter izstreli roza naboj s priseskom v sliko nekega pozabljenega bivšega premiera, čigar edina omembe vredna zapuščina je rezilna žica na južni meji.

Radio Študent se je torej vselej postavil na stran zatiranih in manjšin, naj so to zamejski Slovenci, Romi, skupnost LGBT+ ali begunci. Medtem ko drugi mediji o manjšinah praviloma poročajo posredno, v njihovem imenu pa spregovorijo strokovnjaki in predstavniki raznih institucij, skuša RŠ dati glas dotičnim posameznikom neposredno. To med drugim zagotavlja z brezdomskimi, begunskimi in lezbičnimi oddajami, pri katerih so na primer begunci vključeni že v proces izdelave oddaje.
Prav zaradi takšnega pristopa je odigral ključno vlogo v aferi JBTZ in v času osamosvajanja Slovenije. Radio Študent se je brez pomislekov postavil na stran obtožene četverice in bil, poleg Mladine, edini medij, ki je ažurno poročal o dogajanju na Roški, zaradi česar je čez noč postal najbolj poslušani radio v Ljubljani (dlje signal ni segel), po nekaterih ocenah naj bi ga poslušalo pol milijona ljudi. Podobno novinarsko delovanje se je nadaljevalo po osamosvojitvi. Ob zasedbi Metelkove leta 1993 so radijci postavili improvizirani studio ter se javljali s kraja dogajanja.

Z angažiranim poskusom pravne preprečitve pošiljanja vojske na južno mejo si je na vrhuncu protibegunske panike Radio Študent prislužil gnev prestrašene šovinistične javnosti.

Sodelavka aktualnopolitične redakcije sicer poudari, da enotne redakcijske politike ni. Stališča se vzpostavljajo vsakič sproti v znotrajredakcijskih ideoloških spopadih. Tako je na primer pred leti prihod več novinarjev, radikaliziranih v tedaj močnem študentskem društvu Iskra, povzročil nelagodje med starejšimi in politično bolj liberalnimi sodelavci. Kljub sicer neuspešnim poskusom omejevanja vpliva iskrašev danes, medtem ko pišem te besede na preperelem kavču pred aktualnopolitično redakcijo, njeni sodelavci ubrano prepevajo sovjetske revolucionarne pesmi.

Soočenje s smrtjo v dvigalu

Sodelavec Gal Krizmanič poudarja, da to ni le medij, temveč tudi izobraževalna institucija, ki uri mlade kadre v različnih novinarskih formah. Hkrati so novinarji Radia Študent avtonomni, v smislu da imajo precejšnjo svobodo pri izbiri teme in načinu njene obdelave, če seveda zadosti visokim kvalitativnim standardom. Radio Študent je specifičen tudi zato, ker se mu je uspelo, sicer za las, izogniti privatizaciji, ki je v devetdesetih letih doletela vse druge medije. Prejšnjemu protirežimskemu stališču navkljub se je kolektiv RŠ postavil po robu vsakršnim poskusom lastninjenja in avtoritarizma ter z edino stavko v zgodovini radia uspešno ubranil demokratični samoupravni sistem, ki tu vlada še danes.

Medtem na drugi strani hodnika, v prostorih službe za napovedovanje oziroma, po domače, špikerjev, poteka izobraževanje novih kadrov. Starejši špikerji z žametnim glasom se na vse kriplje trudijo usposobiti jecljajoče novinarske vajence za govorne nastope v etru.

Preostala je le še redakcija za kulturo in humanistične vede, stisnjena v zadnjem levem kotu hodnika. Sicer ena izmed večjih redakcij se lahko, poleg vsakodnevnih dolgih in praviloma poglobljenih recenzij razstav, gledaliških in plesnih predstav ter knjig (od obskurne poezije do najnovejših teoretskih del), pohvali tudi z verjetno najudobnejšim kavčem Radia Študent, ki je predmet stalne zavisti in kraj drugih redakcij, ponoči pa občasno na njem prespijo sodelavci, ki si zaradi čedalje višjih najemnin v Ljubljani in stagnirajočih simboličnih honorarjev Radia Študent ne morejo več privoščiti lastne sobe. Medtem ko se prostor literarne, likovne in filmske kritike v medijih vse bolj krči, kulturna redakcija vztraja pri daljših in teoretsko podkrepljenih oddajah, ne ozirajoč se na nižajočo se raven izobrazbe in pešajočo sposobnost koncentracije povprečnega poslušalca. Posebno zloglasna je oddaja Teorema, ki v pol ure poslušalcu zgoščeno predstavi določene filozofske teme, od klasik, kot sta Kant in Hegel, do najnovejših hipsterskih filozofskih trendov. Nekoč so tu mladostne tekste objavljali Slavoj Žižek, Rastko Močnik in Rado Riha. Po drugi strani tu pišejo radijske igre, ki so globoko zaznamovale zgodovino Radia Študent. Če ne štejemo poročanja ob aferi JBTZ, je največjo poslušanost v zgodovini RŠ dosegel ob predvajanjih kultne radijske igre Butnskala.

Žal je status Radia Študent, čeprav velja za medij s posebnim pomenom, še vedno razmeroma neurejen. Finančno je prepuščen na milost in nemilost muham študentskih funkcionarjev v ŠOU. Po petdesetih letih obstoja bi bil počasi skrajni čas za sistemsko zagotovitev dovoljšnjih sredstev za delovanje te institucije, ki z izurjenimi kadri zalaga večino drugih medijev v državi.

Morda se bodo potem celo našla sredstva za novo dvigalo, kajti zapustiti podstrešna nadstropja študentskega bloka XIV je ponovno soočenje s skorajšnjo smrtjo na dnu jaška dvigala.