V centralnem komiteju so bili čisto preč. Ni bil hec, bilo je »1968«

Slavno leto 1968 si zasluži, da se ga spomnimo spet in spet, saj je bilo tako razkošno, da ga je lahko doživel vsak po svoje. V Sloveniji se je zgodilo z zamikom treh let in je bilo v veliki meri le odsev tedanjega zgodovinskega vrenja v svetovnem jedru. A se ga moramo spomniti že zato, da bi lažje razumeli današnje procese, ki so le nadaljevanje iste zgodbe – ki zadeva zdaj zelo direktno tudi nas same.

Obudil bom samo spomin na tisto, kar je prišlo na ulico in je bilo množično. In tudi za ta skromni izvleček velja opozorilo, da se je treba za razumetje nečesa, kar se je zgodilo pred petdesetimi leti, potruditi. Ljudem so se v zadnjih desetletjih možgani skrčili. Razumevanje česar koli, kar presega velikost ekrana na telefonu, terja danes kar nadčloveški napor. Čas pred petdesetimi leti pa je bil še tako zelo velik, veličasten, bogat in poln vseh vrst najmogočnejših vsebin.

Danes smo sposobni razumeti, da je bila razlog za tedanja dogajanja okrog ljubljanske filozofske fakultete preobremenjenost Aškerčeve s prometom, kar je nesmisel. Razlog je bila »revolucija«, taka, kot so jo imeli pred tem v Parizu in Berlinu. V zraku sta bila protest in upor. Filozofska fakulteta je bila konec maja 1971 en teden prostor »svobodnih« predavanj, debat in prijetnega druženja, čez noč pa mravljišče spalnih vreč, prekrito tu in tam z nežnim vonjem tedanjega dobrega črnega afganistanskega hašiša. Ko je bilo zasedbe konec, je Vuk prinesel v avlo mizo, sedel nanjo in »stavkal gladovno stavko do smrti«, natančneje še en teden, dokler ga niso na veliko ogorčenje številnih podpornikov odpeljali z rešilcem.

Kako veliko vsega je bilo takrat v zraku, pove tudi to, da smo si organizirali svoj lastni pohod po Ljubljani celo študenti ekonomije, ki je bila takrat na Gregorčičevi, s skoraj dvatisočglavo udeležbo (žal prav na dan otvoritve Maximarketa, ko so vsi njegovi lokali ponujali zastonj pivo, tako da se nas je do skupščine prebila manj kot polovica). Tudi mi smo si razlog – zahtevo po novi stavbi fakultete – izmislili. V resnici smo samo hoteli demonstrirati.

Zgoraj sem malo poenostavil, saj je bilo pravzaprav kar resno. Takrat sem bil v drugem letniku in sem v glavnem le opazoval in vsrkaval vase. Številni smo vsrkali vase več kot v vseh drugih letih študija skupaj. Prepričan sem, da so bili v centralnem komiteju čisto preč. Policijo so dovažali v tovornjakih in smo jo videli prvič v opremi za ulično bojevanje (to se pravi z modro prebarvanimi gasilskimi čeladami). Ni bil hec, bilo je »1968«.

Blaginja in svoboda

Slovensko »gibanje« je bilo v veliki meri le posnemanje. Seveda pa so bili tudi domači vzroki. Najprej: druga polovica šestdesetih let je bila v Jugoslaviji čas političnega sproščanja, ki je spodbudilo politično bolj navdahnjen del študentov k preizkušanju novih meja. Današnji publiki je treba povedati, da niso bili slovenski študenti v ničemer povezani z »liberalci« tedanje Kavčičeve vlade, jedro gibanja je bilo nadvse levičarsko. Zaradi tega je bil študentski tednik Tribuna, ki je imel velikansko naklado, tistega leta štirikrat zaplenjen (čeprav zelo šlampasto in smo zaplenjene izvode vsi dobili). Milan Jesih je na shodu pred filozofsko fakulteto aprila 1971 v enem od svojih trenutkov razigranosti izjavil v mikrofon, da je treba policaje streljati med oči, in dobil za to tri mesece pogojno, vsi skupaj pa s tem namig, da neke meje pa le še so in da naj bomo v prihodnje malo bolj vljudni.

In drugič: ekonomska liberalizacija in odprtje meja, ki je prineslo v državo ogromne prilive deviz od turizma in zdomcev, sta sprožila v drugi polovici šestdesetih let veliko rast zaposlovanja in plač. Blaginja je eksplodirala. Najpozneje takrat smo začeli tudi Slovenci kupovati avtomobile in traktorje, pralne stroje in hladilnike. Ne pozabimo: pralni stroji in hladilniki so osvobodili ženske bolj kot vsaka politika. Starši so kupovali vse te stroje, mi pa v Trstu kavbojke in gramofonske plošče in občutili »svobodo«. V slovenskem »1968« je bilo v zraku tudi to ali predvsem to. Skoraj je ni močnejše sile. Ni zares reflektirana, o njej ni nič za povedati, a v določeni situaciji boš to svoje novo občutenje neodvisnosti in moči tudi razkazal in postavil v opozicijo do toge stare konservativne oblasti, oblasti vseh vrst, od staršev in učiteljev do države.



Takrat so bili starši, povsem drugače kot danes, konservativni in avtoritarni. Očetje so hodili naokrog v ponošenih črnih hlačah in beli srajci in mame v nekakšnih »kostimih«. Mladi pa so ravnokar odkrili čisto drug svet: svet, katerega pravil ni več določalo podrejanje stalni borbi za najosnovnejše preživetje; v katerem so si lahko mladi, tako kot dotlej le filmske zvezde, izbirali fante in punce; ljubezen je velika sila; in omenimo, kar je danes že pozabljeno, veliko moč glasbe. Glasba je spremljala in navdihovala evropske »meščanske revolucije« 19. stoletja in spet v »1968«. Glasba, ki to zna, gre naravnost v srce in spremeni vse, kar doživljaš, v elementarno, mogočno silo čustva. Dinamični časi ustvarjajo takšno glasbo in ta njih.

Leta 1968 smo poslušali Stonese in Dylana – nedolgo zatem pa naši nasledniki samo še Agropop, nič posebno drugače pa ni bilo niti na Zahodu. »Revolucija« je umrla. Govorimo raje o Zahodu, od koder je prišla. Tako kot njeno glasbo so jo ubili sistematično in načrtno. Presahnila pa je tudi sama od sebe: kot da je bilo svobode nenadoma preveč in kot da ni bilo nikomur jasno, kaj z njo.

Poslednji upor

Da to pojasnim, moram napotiti malo nazaj. Novoveško naravoslovje, ustvarjeno v evropskem razsvetljenstvu, je dalo družbam moč, da nadomestijo staro, samo od naravnih danosti odvisno pridelavo življenjskih potrebščin z nenehnim industrijskim tehnološkim napredkom. V kapitalizmu so dobile družbe zmogljivost (v sicer nikoli gladkem »razvoju«) nenehnega povečevanja materialne blaginje – in z njo »svobode«: svobode od strogih in krutih patriarhalnih in drugih avtoritarnih norm starega, v goli fizični eksistenci ogroženega sveta.

Ne govorimo o novem kapitalističnem proletariatu, za katerega so bile spremembe večinoma celo na slabše. Doživljanje blaginje ter občutenje avtonomije in individualne moči sta napredovali skozi čas počasi, korakoma, v vse širših krogih novega kapitalističnega »srednjega sloja«. Občasno so se izrazili v hudih bojih za »svobodo« proti staremu avtoritarnemu: v francoski revoluciji, v srednjeevropski »pomladi narodov«, v italijanskem risorgimentu, pomešano v ruski in jugoslovanski revoluciji … in še naprej v današnji periferiji (čeprav danes tako pogosto zlorabljeno za tuje interese). Tak boj je bil tudi upor mladih v letu 1968.



V šestdesetih letih je blaginja »srednjega sloja« fordovskega kapitalizma, blaginja 8-urnega delovnika in »prostega časa«, dostojnega stanovanja, avtomobilov in pralnih strojev (in gramofonov), dosegla v zahodni Evropi in ZDA že večino prebivalstev. Zdaj že velike množice študirajočih mladih so zaživele »svobodo«. Kot je lepo povedal Mladen Dolar: prisoten je bil občutek, da je vse mogoče. Za leto 1968 so bili pač številni razlogi, a je bilo tudi leto zadnjega upora (v svetovnem jedru) proti zadnjim ostankom starega predliberalnega.

Zadnjega zato, ker je v njem že manjkala jasna predstava o smislu »svobode«. Nekdanje upore je gnal razsvetljenski motiv odstranjevanja blokad napredku in blaginji. Študentsko gibanje pa je, prav nasprotno, sporočalo, da materialna blaginja ni več vrednota in ni cilj. Vodilne teorije tistega časa – nove teorije, ki so zasedle ves nadaljnji čas do danes – so bile že teorije obupa nad »napredkom«. Študenti so spravili sporočilo o novem zgodovinskem lomljenju na ulico, a se sami v njem še niso znašli in so pogosto zgolj prebegnili v razburljive ideologije uporništva v svetovni periferiji.

Konec svobode

Problem je resnično velik: kaj zdaj, ko sta že doseženi blaginja in »svoboda«? Leta 1968 so se že kazali znaki zelo negotove prihodnosti. Stara produktivna paradigma fordovske množične proizvodnje dobrin za široko porabo je dosegla skrajne meje širjenja in rasti. Skrajne meje rasti je dosegla tista človeška dejavnost, ki je v resnici edino gojišče kapitalizma, njegovih institucij in ideologij: industrijska proizvodnja materialnih dobrin. Brez rasti se kapitalizem zruši. Kam in kako naprej? Levica, stara in nova, je bila v tem prelomnem času brez odgovorov.

Stari establišmenti so se ohranili in so predelali kapitalizem tako, da omogoča preživetje elit – samo elit – tudi po koncu rasti. Po letu 1968 je nastopila »reakcija«. Tako so rekli obdobjem povečane kontrole in represije po velikih evropskih uporih v letih 1789 in 1848, a je današnje pač že tudi drugačno. V neoliberalizmu je postala svoboda posameznika, vse drugo izključujoča svoboda posameznika, že temeljna ideologija sistema. Pravice žensk ter LGBT in drugih manjšin so postale svete; v praksi še ne povsem, a se spreminja tudi praksa. Sistem je ponudil »ljudsko« svobodo trga s cenenim kreditom in ljudskim delničarstvom ter z oddelitvijo družbenih prostorov revščine tujcem. V času nujnega prebijanja iz starega sveta materialne blaginje v svet postmaterialne je prevladala ta absurdna in destruktivna eskalacija privlačnosti materialne.

Že kmalu se je seveda pokazalo, da ni novi kapitalizem čisto nič ljudski. Če bi vključili v obračun družbenega produkta in dohodkov vse dejanske stroške in »eksternalije«, bi videli v zadnjih desetletjih že naravnost katastrofalno nazadovanje. Problemi sodobnega sveta niso več tisti, ki jih rešuje, kot nekoč, uveljavljanje individualne svobode. Individualna svoboda ustvarja zdaj tehnološko in finančno podprte podjetniške gigante, ki so prevzeli države in tajne službe in vojske in ki ubijajo blaginjo in svobodo. Svoboda je ustvarila nesvobodo.

Liberalizem je samo še farsa. To veličastno zgodovinsko gibanje se je izteklo, začenja se novo, ki bo moralo odstirati poti v postmaterialno (in zato posttržno in postprivatno) in v nove vsebine demokracije in svobode. Zgodba, ki se je začela pisati leta 1968, je še vedno ista; s časom je postala že grozljivka, a je hkrati tudi vse lažje berljiva.

* * *

Za konec poglejmo še nazaj v Slovenijo. Naše uvoženo »1968« ni imelo velike teže, še kako veliko težo pa ima uvoz vseh nadaljnjih poglavij te zgodbe svetovnega jedra. Neoliberalno degeneracijo v jedru so vsilili tudi periferiji. Stvarni in ideološki uvoz družb periferije, ki določa glavne vsebine njihovega razvojnega »dohitevanja«, je postal uvoz sistema, ki ni namenjen rasti in napredku. Že tako vedno prisotno skušnjavo elit periferije po samo lastnem bogatenju, brez ozira na vse drugo, legitimizira z avreolo modernosti in naprednosti.

Družbe periferije s še nenasičeno materialno blaginjo še potrebujejo rast in napredek in v njih je liberalizem še vedno produktiven! To pa ne more biti današnji abstraktni, hinavski liberalizem Zahoda, ki je namenjen zgolj prikrivanju ropanja in represije. Biti mora tisti kompleksni, z neštetimi javnimi politikami prestreljeni liberalizem, ki je poganjal tudi družbe jedra v času, ko so še rasle in napredovale. Če se želimo od družb, ki so »pred nami«, zares kaj naučiti, se moramo o njihovem strahotnem sodobnem razkroju. In vključiti že zdaj v svoje družbeno spreminjanje tudi tisto, kar bi morale že one, pa niso.