Nalezljive bolezni v luči novega zakona

In kaj zdaj? Da, kaj zdaj? Nič drugače kot doslej, ker tu ni bližnjic ali kompromisov.

Na podlagi svojih izkušenj bom omenil boj proti tuberkulozi. Za zdravljenje te hude bolezni so poleg splošnih higienskih ukrepov in bivanja tudi več mesecev ali celo let v krajih z ugodno mikroklimo obstajale zelo agresivne kirurške metode zdravljenja, ki so povzročale trajno invalidnost in hudo iznakaženost prsnega koša. Za večinoma mlade ljudi je bila to huda travma, a drugih možnosti za preživetje žal ni bilo.

Po uvedbi prvih učinkovitih zdravil se je število teh hudih posegov sicer začelo hitro zmanjševati, a pojavili so se dotlej neznani neželeni stranski učinki zdravil. Prvi res učinkovit antibiotik je bil streptomicin in z njim je bilo rešenih nešteto življenj, a njegova uporaba je pomenila veliko nevarnost za trajno izgubo sluha. Tudi za druga zdravila se je kmalu ugotovilo, da imajo številne neželene stranske učinke. A ko se je bilo treba odločati za večje ali manjše zlo, se je odločalo za slednje.

Kako velike napore – tudi take, s katerimi smo posegali v človekove pravice (obvezno cepljenje otrok, rentgensko slikanje odraslih vsaka štiri leta, obvezno zdravljenje, obvezno sledenje vseh kontaktov itd.) – smo storili v preteklosti zato, da je ta bolezen danes redka, a nikakor ni izkoreninjena ... Celo s policijo smo iskali tiste, ki so se izogibali preventivnim ukrepom in celo zdravljenju.

Ker se najtežje okužbe prenašajo največkrat aerogeno (po zraku), je tako pomembna zaščita pred izdihanim zrakom bolnikov. Nošenje mask ter večja medosebna razdalja in higiena kašlja so le minimalni ukrepi za preprečevanje prenosa okužb. Zmotno je prepričanje mnogih in celo zdravnikov, da bo človek, ki je prebolel covid-19, ali je bil cepljen ali celo oboje, razvil kar trajno imunost. Morda z novejšimi cepivi, a tega še ne vemo. Že zdaj vemo, da se virus spreminja in prej ali slej bo potrebno poživitveno celjenje. Dokler je v neki skupnosti en sam bolnik z zelo nalezljivo boleznijo, predstavlja nevarnost za vse ostale ljudi. Nekoč so bolnike z nekaterimi nalezljivimi boleznimi izolirali na samotnih otokih (gobavce) ali v lazaretih (tuberkulozne) vse do krutega konca. To je šele bilo kratenje osebne svobode.

Za zmanjšanje števila obolelih z nalezljivimi boleznimi je torej temeljna preventiva in na prvem mestu je čim bolj zmanjšati možnost prenosa okužb. Zato je zgrešena logika zgolj pozivati k zaščitnim ukrepom, če sploh katerim, in računati na samoodgovornost obvladovanja okužb – in nima nobene strokovne podlage, kar velja konec koncev za vse nalezljive bolezni, in to nas uči tudi zgodovina nalezljivih bolezni.