Moja praznična razmišljanja: jezni papež

V božično-novoletnem času sem s pomočjo naših medijev kar pogosto in pozorno spremljal dogodke, povezane z minulimi prazniki. Ob spremljanju le-teh so me prevevali različni občutki, tako prijetni kot neprijetni. Nimam jih namena naštevati, ne enih in ne drugih. Odločil pa sem se, da enega od teh, ki me je najbolj neprijetno presenetil, le omenim in opišem.

Gre za tako imenovano sporočilo papeža Frančiška mestu in svetu. V tem sporočilu se je v celoti posvetil negativnim odnosom družbe do ženskega spola. Veliko obtožujočih besed je izrekel na ta račun. Skoraj v celoti me je prepričal, da je vse to, kar je izrekel, izrekel iskreno.



To moje prepričanje pa je v neki meri omajal dogodek, ki je pozneje sledil. Ko se je papež Frančišek podal med navdušujočo in s čustvi napolnjeno množico, v kateri so prevladovale ženske, ga je ena od teh prijela za roko in ga nekoliko povlekla k sebi. Frančiškova reakcija je bila hitra in sunkovita. Prav nič nežno jo je udaril po njeni iztegnjeni roki.

Reakcija, ki jo jaz od človeka, papeža, ki je še malo prej tako energično in blagohotno z besedami zagovarjal in branil ženske pred vse vrstami nasilja, nisem pričakoval in je verjetno niso pričakovali tudi številni drugi. Papež Frančišek se je tej ženski pozneje tudi opravičil, a močno dvomim, da jo je opravičilo v celoti potolažilo, saj jo je, ubogo revo, osramotil skoraj pred vsem svetom. Prepričan sem, da se ji bo dogodek zelo močno vtisnil v njeno psiho.

In sedaj še nekaj za zaključek tega mojega razmišljanja. Prvič: tako papež kot njegovo spremstvo bi morala pričakovati, da se bo v tako čustveno razvneti množici zgodilo kaj takega in bi morali biti pripravljeni na to. Zgodovino krščanstva sicer poznam površno, a prav toliko, da vem, da množice oboževanih svetnikov niso le vlekle za roke, ampak so jih včasih slekle skoraj do golega. In drugič: iz lastnih izkušenj vem, da med lepimi besedami in resničnimi dejanji pogosto obstaja velika razlika.



Osebnosti človeka ne predstavljajo le lepe besede, ampak tudi konkretna dejanja. Pri papežu Frančišku njegovo dejanje v tem smislu ne govori ravno njemu v prid. Vsem vernikom, ki smatrajo, da je to moje pisanje omalovaževanje vloge papeža Frančiška, se opravičujem. Povedati sem hotel le to, da smo vsi ljudje, ki prebivamo na tem ljubem svetu, krvavi pod kožo. V vsakem od nas se nahaja tako dobro kot slabo. To velja tudi za papeža. Verjamem, da je v papežu Frančišku prvega več kot drugega.

Nerodno pa je, da je tisto malo drugega pri njem izbruhnilo prav ob priložnosti vehementnega zagovarjanja ženskih pravic. Prav ta dogodek nam dokazuje, da pretirano čaščenje kogar koli od nas ni preveč priporočljivo. Če se bomo držali tega načela, bodo naša razočaranja nad soljudmi manj številna, kot običajno so.