Mirovni proces za nadaljevanje spopadov?

V Džedi v Savdski Arabiji so se na začetku avgusta zaključili pogovori o vzpostavitvi miru v Ukrajini – brez sklepov, kar je bilo tudi pričakovano. Predstavniki štiridesetih držav so obravnavali predlog Ukrajine v desetih točkah, ki naj bi opredelil, kakšen mir si predstavlja, predlaga Ukrajina. Rusije pri teh pogovorih ni bilo, pač pa je sodelovala Kitajska in delovala iz ozadja kot kakšen Mefisto.

Neverjetno je, da se je že drugič ponovilo (po Københavnu) srečanje diplomatov na skoraj enakih izhodiščih in z enakim klavrnim izidom. Kot da ne bi bilo izkušenj iz mednarodnih sporov po drugi svetovni vojni, ne iz Koreje, ne s Cipra, ne iz Libanona, ne iz Iraka … Skratka, vse je ves čas spominjalo bolj na iskanje nekih dodatnih zavezništev ter za nadaljevanje ukrajinske vojaške in diplomatske strategije. Vse je bilo bolj borbeno kot mirovniško.

Do zdaj ne ZDA ne EU nista prispevala popolnoma ničesar, da bi se res začeli pogovori o prenehanju vojaških spopadov. Popolnoma jasno je, da je začetek mirovnega procesa zaustavitev spopadov. To pa pomeni, da se vojaške aktivnosti ustavijo ob določenem dnevu in uri. Vojaški položaji se ne spreminjajo več in vmesne položaje med sprtimi stranmi zasedejo mednarodne mirovne enote. O tem vsaj za zdaj Ukrajina s podporo ZDA še ne sliši. Ko bo v to privolila, bodo morale na frontno črto priti mednarodne mirovne sile (na primer švicarske, avstrijske, mogoče še kakšne srbske). Šele po zaustavitvi vojaških aktivnosti bi se lahko začela pogajanja za mir. Aktivno bi se morala vključiti tudi EU, vendar ne s takimi stališči, kot jih ima zdaj.

Pobude za prekinitev spopadov bi lahko dala tudi Slovenija, še posebno zato, ker bo v kratkem sedela v Varnostnem svetu OZN. To bi bilo tudi skladno z načeli slovenske ustave.