Mi sami lahko izboljšamo svet

V karantenskih virusnih časih, ko smo manj postopali po trgovinah, smo mogoče dojeli, da lahko živimo brez marsičesa, kar se nam je prej zdelo potrebno. Zelo so aktualne besede iz popevke Naprej (Hamo & Tribute 2 Love): »A mora res vse prek mej? Mi tonemo v krami. A mora res vse naprej?«.

Ne, ni treba, da gre vse naprej, da je vse kot prej. Če mi posamezniki ne bomo brezglavo kupovali reči, ki jih pravzaprav sploh ne potrebujemo (in ki kmalu postanejo zgolj odpadek), potem teh reči ne bodo proizvajali, ker ne bodo imeli dobička. Mi posamezniki imamo največjo moč. Ne iščimo izgovorov v drugih, v sistemu. Nehajmo razmišljati, da se nič ne da – da kot posameznik nič ne moreš. Samo odločiti se moramo, da se da. (Vsak od nas šteje!) Vlado Kreslin poje: »Vsak od nas je kaplja v morju, (...) če bili bi vsi, puščavo napojili bi.«

Vsak od nas lahko izboljša ta svet. Še verz iz druge Kreslinove pesmi: »Samo tij lejko poboukšaš svejt.« Opuščajmo to, kar opažamo, da ni dobro za nas in za prihodnost naših otrok. Sprejemajmo nove vrednote, s katerimi postajamo boljši. Tako za pot naprej v boljšo prihodnost ne bodo potrebne revolucije.

Še misel ameriškega predsednika: »Ne sprašuj, kaj bo zate storila domovina – vprašaj raje, kaj sam lahko storiš zanjo.« (John F. Kennedy) Razširimo to misel čez meje posamezne države, razširimo jo na našo skupno domovino – planet Zemlja. V tem globalnem svetu je treba preseči ozko postavljene meje, saj če naša ravnanja niso dobra, vpliva to na podnebje vseh nas. Če ne bomo ravnali v sozvočju z naravo, se spet lahko vrnemo k verzom iz v začetku navedene pesmi Naprej: »Brez naju bo lepše kot zdaj.« Potrudimo se, da bodo ljudje še naprej delali družbo planetu Zemlja, saj ta zmore tudi brez nas.

Trošimo čim manj. Pri svojih ravnanjih se obnašajmo tako, kot si želimo, da bi se drugi do nas. Verjamem, da si želimo, da bi se drugi obnašali do nas čim bolje, dobronamerno.



Ne hodimo ob nedeljah v trgovine. Podprimo prizadevanja, da bi trgovine bile ob nedeljah zaprte. Vsi, ki delajo v trgovini, bodo vsaj v nedeljo lahko ves dan skupaj s svojimi otroki. Že tako je preveč služb, ki morajo dežurati v nedeljo. Ne trgajmo staršev od otrok še tam, kjer to ni nujno potrebno.

Nazadnje še nekaj besed za tiste, ki rečejo: Če ne bo večje produkcije, ne bo dela za vse, ne bo denarja za življenje. Rezultate dela je treba pravično deliti med vse. (Prestiž je le večno tekmovanje enega napuha z drugim napuhom.) Treba si je prizadevati za skrajševanje delovnega časa. Nehajmo trošiti naravne vire za tisto, česar dejansko ne potrebujemo, pa bo treba tudi manj časa prebiti v službi (pa še prihranili bomo vire).

Pri reševanju krize, kot je današnja, moramo preseči nivo razmišljanja, kako se čim prej vrniti v stare tirnice. Čas je za spremembe. Nove priložnosti nadaljnjega razvoja morajo izhajati iz tega, kar smo zaznali v krizi. Očiten primer odziva na aktualno stanje (očiten primer, kako se aktivnosti lahko spreminjajo) je, da se je povečala prodaja koles. To pa je primer, ko lahko tudi večanje proizvodnje poveča prispevek k trajnostnemu razvoju (več trajnostne mobilnosti).

Ravnajmo v sozvočju z naravo, da bodo podnebne spremembe čim manjše, da bodo tudi naši zanamci še lahko delali družbo planetu Zemlja. Če se komu pojem zanamec zdi brezoseben in oddaljen nekam v imaginarno prihodnost (nekaj, do česar nimamo odnosa), pa razmišljajmo takole: svojim otrokom želimo vse dobro, torej želimo vse dobro tudi njihovim otrokom (saj ne želimo, da naši otroci trpijo, ker trpijo njihovi otroci) in naprej želimo vse dobro otrokom njihovih otrok … In tako naprej in naprej iz generacije v generacijo. Tako prihodnost ni več nekaj imaginarnega, temveč si jo lahko približamo v sedanjost. Ne more nam biti več vseeno, če današnji osel popase vso travo.

Skrajni čas je, da začnemo z ustreznimi ravnanji v boju proti podnebnim spremembam. Storimo že to! Vsak šteje!