Dva bralca mi (v rubriki PP29 v Sobotni prilogi 12. oktobra) zamerita opombo, da je »Novič imel to smolo, da je ponovljeno sojenje prišlo v roke sodnika Radonjića«. Morda pa bosta le razumela, zakaj tako mislim, ko prebereta še tole.
Ko sem zdaj natančneje prebral dolgo sodbo, sem ugotovil, da v njej Radonjićeve ustne trditve o popolnoma dokazani Novičevi nekrivdi sploh ni, ampak je na 169. strani zapisano, da »Noviča ni mogoče šteti (brez dvoma) za storilca« (in je to utemeljeno z 8 točkami, od katerih se le ena glasi, »da je za kritični čas Novičev alibi nesporen«, vseh drugih sedem pa navaja le dvome v njegovo krivdo), nato pa na 185. strani sledi bistveno drugačen zaključek, da je verjetnost Novičeve krivde manjša od 10 odstotkov, ki pa da je »neadekvaten za sprejemanje dokaznih zaključkov narave ‘in dubio pro reo’« in da je zato »nujno izreči oprostilno sodbo« (torej ne zato, ker je bilo »dokazano, da Novič ni kriv«).
Toda problem ni le v tej nejasnosti v obrazložitvi – hujši problem je, da se ta sodba sklicuje na sodbo vrhovnega sodišča, pri tem pa zamolči, kaj jim je ta sodba izrecno naložila. Toda glej – tudi njeni zaključni točki med seboj nista usklajeni! Točka 102 nalaga okrožnemu sodišču »razčistiti predvsem možnost popolnega alibija«, točka 103 pa nato pravi: »Prav tako bo moralo angažirati nova izvedenca balistične in kemijske stroke« – manjka pa (ne le meni – sem se o tem posvetoval z boljšimi od sebe) stališče, da bi bilo vse to nujno le v primeru, če alibi ne bi bil potrjen. Radonjićeva sodba pa je alibi potrdila, toda kljub temu je na dolgo dokazovala dvome v Novičevo krivdo, pri tem pa popolnoma ignorirala izrecno zahtevo vrhovnega sodišča po postavitvi novih izvedencev!
M. Novič in Z. Radonjić marca med rekonstrukcijo poti, ki bi jo moral prehoditi Milko Novič od svojega doma do kraja, kjer je bil umorjen J. Jamnik. Foto Marko Feist
Razumeti te nelogičnosti v obeh sodbah, okrožnega in vrhovnega sodišča, je tudi pravniku težko, kaj šele laikom. Ali glede na povedano zdaj kaj drugega kot zadevo še enkrat vrniti v ponovno sojenje (dejansko pa v zastaranje) sploh ni več možno? Ne, to bi bilo v takem primeru za pravno državo povsem nesprejemljivo. Ne glede na vse možne napake v oprostilni sodbi (žal hujše, kot sem prvotno mislil) je vendar vsakomur jasno, da je to sojenje država sama nepovratno »zavozila«.
Obtoženca, verjetno nedolžnega človeka, je tri leta protipravno držala v priporu, ga nato obsodila na 25 let zapora, v četrtem letu to obsodbo priznala za nezakonito, ga v petem letu nato v ponovljenem sojenju oprostila – zaradi (možnih) napak tudi v tem zadnjem sojenju pa naj bi zdaj sama sebi omogočila še en »popravni izpit«? Vse zagrešene hude napake pri dosedanjih sojenjih so namreč zagrešili njeni, državni organi, ne obtoženec. Nobena odškodnina mu ne more povrniti že doslej uničenih let življenja (svojcem žrtve zločina je pa za to, da ni bila sposobna odkriti zločinca, sploh ne bo plačala, ker za to ne bo mogoče najti »pravne podlage«, kajne?) – zdaj pa naj bi obtoženca psihično »mrcvarili« še eno leto, dokler zadeva ne bi zastarala??
Moralno in pravno bi bila vrnitev zadeve v še enkratno sojenje opravičljiva samo v primeru, kakršen pa ta ni: da bi se šele zdaj pojavili dokazi, ki bi lahko v še razpoložljivem času pripeljali do obsodbe tega obtoženca. Tu pa, nasprotno, vse kriči po nujni preiskavi v smer zdaj razkritih razmer na Kemijskem inštitutu – o tem pa še vedno ne bev ne mev?
Komentarji