Ljubljanske kolesarske vragolije

Kmalu bo minilo leto dni, odkar sem v Delovih pismih bralcev« opozoril na ljubljanski kolesarski »Divji zahod«. Pričakoval sem odziv odgovornih za tako stanje, torej policistov in mestnih redarjev oziroma njihovih nadrejenih. Toda v skoraj letu dni nobenega odziva!

Zaman so bila tudi vsa obvestila, ki sem jih pred leti pošiljal policiji in mestnemu redarstvu. Obupal sem, ko mi je prvi mož ljubljanske policije dal v dopisu vedeti, da imajo mojega vznemirjanja z opozarjanjem na prometne prekrške kolesarjev in avtomobilistov na naši ulici dovolj, pa zato na moje dopise ne bodo več odgovarjali. Sicer pa – sam sem zgolj občan, a nobenega pravega odziva nismo doživeli niti ob uradni ugotovitvi, da kar tri četrtine kolesarjev v Sloveniji krši prometne predpise. To pot se oglašam ob novici, da se je Ljubljana tretjič zapored uvrstila na lestvico 20 do kolesarjev najbolj prijaznih mest na svetu, a je na njej zdrsnila z 8. na 14. mesto, napredovala pa na lestvici mest z najbolj neprijaznimi kolesarji – tam je na na 12. mestu, pred njo so menda le še nekatera azijska velemesta.

Da z urejanjem kolesarskega prometa v Sloveniji ni vse tako, kot bi moralo biti, je glede na prej navedeno splošno znano. Včasih obvezni dodatki h kolesom, odsevne lučke in zvonci ter morebitna raba slednjih, so danes za nekatere le nepotrebni zgodovinski artefakti. Kolesarskim vragolijam v Ljubljani se praktično ni moč izogniti. Celo ob urejenih kolesarskih stezah in na ulicah, kjer je hitrost vozil omejena na 30 kilometrov, smo pogosto priča vožnjam v napačni smeri, po pločnikih za pešce, neupoštevanju rdečih luči na semaforjih, diagonalnim vožnjam čez križišča itn.

Zaskrbljujoče je, da ob vsem omenjenem nihče niti ne odgovarja, kaj šele ukrepa. So predpisi zato, da se poklicane osebe, policisti in redarji, ob njih kršitvah muzajo oziroma sprenevedajo? Svojo plačo menda prejemajo zato, da zagotavljajo v prometu spoštovanje prometnih in drugih predpisov? Če se motim, naj me, prosim, odgovorni o tem poučijo!