Ljubljanska železniška in avtobusna postaja

Nedavno sem za Delova Pisma bralcev napisal nekaj o hitri železniški progi od Laz, mimo Brnika do Radovljice oziroma Lesc. Šlo je v bistvu za predlog trase hitre proge mimo preobremenjene ljubljanske železniške postaje. Odziv je bil presenetljivo velik in pozitiven, pa sem se odločil, da napišem še nekaj o ljubljanskemu prometnemu vozlu.

O ljubljanskih prometnih zagatah sem pisal že pred desetletji. Rezime tedanjega pisanja je bil, da ima Ljubljana zelo lepo razvejano železniško mrežo v smislu metroja in tudi primerne vlake (tedaj so to bile t. i. »gomulke« na elektrificiranih progah in motorni vlaki z relativno preskromnimi pospeški). Manjkale pa so prestopne točke med vlaki in avtobusi mestnega in primestnega prometa, večinoma na vpadnicah v mesto.

Poleg splošnih ugotovitev sem tedanje pisanje z naslovom Železnica in ljubljanske prometne zagate opremil še z zemljevidom z označenimi mesti potrebnih oziroma možnih prestopov z avtobusov na železnico in obratno na vpadnicah in po mestu. Ta mali elaborat sem poslal na magistrat (M. Jarcu), na LPP (A. Ostermanu) in na železnico (M. Rekarju in uredništvu Nove proge). Odziv je bil pričakovan: ni ga bilo. Datum? Januar 1993.

So se pa nekatere stvari medtem v Ljubljani le premaknile. Ne vem sicer, ali je bilo to tudi posledica mojega pisanja ali česa drugega. Dejstvo je, da se je uredila prestopna točka na Dolgem mostu, na Erjavčevi cesti oz. Tivoliju, na Zaloški in morda še kje. Brez dvoma pa obupno manjka železniško postajališče na Rudniku. Tam je z leti zraslo nakupovalno središče in bi taka prestopna točka zelo prav prišla na primer v bližini E. Leclerca. Prav med to veleblagovnico in Mercatorjem oziroma Supernovo je nedavno zrasla večnadstropna garažna hiša.

In sedaj k ljubljanski železniški postaji. Južno železnico je projektiral genialni avstrijski inženir in matematik Karel Ghega. Oče je bil mornariški častnik albanskega rodu, mati pa baje Istranka. S šestnajstimi leti je diplomiral, s sedemnajstimi pa dosegel še doktorat iz matematike. Zgradil je lepo število železnic po tedanji monarhiji, poleg tega pa je sodeloval tudi pri konstrukciji novih parnih lokomotiv, da so zmogle vleči vlake čez Semmering. Vsekakor ljubljanska železniška postaja ni slučajno tam, kjer je in taka, kot je. Prav tako železniška proga proti Trstu ni po naključju na nasipu skozi Rožno dolino v Ljubljani itd. V tistih časih se je vse zelo temeljito premislilo in skrbno projektiralo do zadnjega detajla. Južna železnica je menda doslej največji gradbeni podvig, kar jih je bilo izvedenih na naših tleh, in je precej pripomogla k blagostanju prebivalstva v tistem času, pa tudi še kasneje.

In prav tako ali podobno stavbo, kot je omenjena garažna hiša na Rudniku, bi bilo primerno zgraditi nad tiri ljubljanske železniške postaje, le »polže« bi bilo treba prestaviti ali jih sploh opustiti. Železniški promet bi se odvijal tako kot doslej, v prvem nadstropju bi bila avtobusna postaja ter postaje mestnega in primestnega prometa, v drugem taksiji in parkirišča, više gori pa parkirišča – podobno kot na Rudniku. Prostor? Več kot dovolj. Pa še gradnja bi lahko potekala brez bistvenih motenj v železniškem in avtobusnem prometu. Le število vertikalnih povezav (dvigal) bi moralo biti večje kot v že omenjeni garažni hiši. In ne nazadnje: vsa avtobusna postaja bi bila pod streho, potrebne poti med posameznimi prevoznimi sredstvi pa najkrajše in najhitrejše možne.

Izvedljivo v doglednem času? Brez dvoma.

.