Gorenjska hitra proga

Železniška proga Ljubljana–Trbiž je dolga skoraj točno sto kilometrov, zgrajena pa je bila pred dobrimi 130 leti kot enotirna proga. Takrat se je gradilo mnogo hitreje kot danes – nekaj let, pa je bila zgrajena. Kaže, da se z razvojem motorizacije enormno podaljšuje tudi čas gradnje železniških prog. Vsekakor pa je bila ta proga zgrajena po drugih kriterijih, kot se od hitrih prog zahtevajo dandanašnji. Nova hitra, dvotirna železniška proga naj bi služila predvsem za transport skozi Slovenijo v smeri vzhod–zahod.

Ljubljana je imela že med drugo svetovno vojno obvozno progo na severni strani mesta na relaciji Laze–Šentjakob–Črnuče–Vižmarje, po vojni pa je bila v gradnji povezava Vižmarje–Podutik–Vič. Zaradi upada prometa sta bili obe progi opuščeni, danes pa bi nam prišli zelo prav.

V zvezi z ljubljansko železniško postajo je bilo veliko idej. V glavnem sta se izkristalizirali dve: ali postaja ostane tam, kjer je, in na istem nivoju ali se poglobi. Začuda pa niso znani predlogi, da bi se povišala. Na ta način so marsikje po svetu rešili podobne težave, kot so v Ljubljani.

Da se povrnemo h gorenjski hitri progi. Trenutne ideje so, da se rekonstruira obstoječa proga, kar bi povzročilo hude zaplete, tudi tehnične narave, in vsesplošno množično nasprotovanje javnosti.

Predlagam novo traso hitre, dvotirne železniške proge proti Gorenjski, in sicer na relaciji Laze–Beričevo–Mengeš–Brnik–severno od Kranja–Brezje–Radovljica. To progo bi lahko gradili neodvisno od prometa po obstoječi železniški progi. Ta bi ostala taka, kot je, namenjena pa bi bila predvsem primestnemu prometu – tako kot doslej. In odpadlo bi presedanje z vlaka na avtobus in nazaj, česar je velika večina potnikov na vlakih že dodobra sita. Pa še nekaj: dvotirna železniška proga zavzame bistveno manj prostora kot samo en pas avtoceste.