Kje so zdaj dvoživke in bogovi v belem?

Vsaka slaba stvar prinaša tudi kakšno zrno (če že ne gore) dobrega. Potem ko je v Italiji zbolelo več kot 6000 zdravstvenih delavcev in je zaradi hudega virusa umrlo 25 zdravnikov iz prvih »bojnih« vrst, je v javnosti vse več izrazov solidarnosti in poklonov za trud tistih, ki si prizadevajo za ustavitev te vojne. Ploskajo jim v medijih, gasilci pred kliničnim centrom v Ljubljani, na spletu ali pa kar z oken in balkonov ... Seveda ne ploskajo samo zdravnikom in sestram, ampak tudi prostovoljcem, negovalcem, prodajalkam, lekarnarjem, šoferjem, policistom, šiviljam, ki šivajo maske, vsem, ki skrbijo, da sistem deluje, ne nazadnje tudi novinarjem, ki uživajo dvakrat več pozornosti kot sicer.

Odnos do večine naštetih se je vsaj začasno spremenil, pri nekaterih povsem obrnil na glavo. Še nedolgo tega so zdravnike preganjali, jim vročično iskali in tudi po nepotrebnem pripisovali napake, jih zmerjali z bogovi v belem in dvoživkami, slednje zato, ker so zdravili tudi v svojem prostem času. Dvoživke in bogovi v belem so zdaj izpuhteli. Sem ter tja jih sicer še zmeraj obtožujejo neodgovornega smučanja v tujini, češ da so prav zdravstveni delavci prinesli virus. Kot da drugih sto tisoč Slovencev ni smučalo v tujini. In kot da drugi ne prenašajo virusov.

Navkljub izrednim razmeram in logičnemu pričakovanju vladavine narodne enotnosti, omejevanja politične razboritosti in mednarodne sovražnosti, pritlehnosti, primitivnosti pa do vseh še ni segla priložnost za temeljito razkužilo duha. Če se narod zdaj kar malce patetično zahvaljuje vrsti poklicev za njihov prispevek v tej katastrofi, pa se del na linč zmeraj pripravljene drhali še zmeraj nezaslišano znaša nad novinarji, ker da so komunajzarji, rdečkarji, kravatarji, podkupljenci in celo režimska (mar janševska?) »golazen«. Izbruhi sovražnega govora in tipično škvadrističnega mazaštva na spletu dokazujejo, da družba kljub izrednim razmeram še ni izkoristila vseh priložnosti za streznitev. Sovražno hujskaška retorika razgalja podobo nevarno okuženega duha.



Medtem ko se nekateri spopadajo na konkretni bolezenski fronti, v zaledju padajo vse večje ekonomske virusne bombe. In res ni čisto jasno, kateri virus bo v prihodnjih letih pobral več ljudi. Napočil je trenutek, ko je tudi razviti kapitalistični svet prisiljen posnemati Tita, Huga Cháveza, sodobne argentinske politike s tiskanjem denarja, ki ni posledica gospodarski rasti. Ljudje so tudi v Jugoslaviji delali s polovično močjo, oblast jim je tiskala ničle, milijarde so krožile, blaga pa je bilo vse manj in so ga morali kupovati v Trstu ali drugi Koromandiji. Izvoljeni predstavniki ljudstva z neznosno lahkoto omenjajo stotine in tisoče milijard. In ko je na trgu toliko ničel, je samo vprašanje, komu in po kakšnem ključu jih bodo delili. Vojni dobičkarji si v teh časih jemljejo po deset ničel, običajni raji prepustijo največ ničlo ali dve.

Čeprav kmečka pamet kaže, da je pomembnejše, če znaš posaditi krompir, uloviti ribo, zajca in če ti kokoš znese jajca, da svet lahko živi tudi brez kraljev, princes, brez armanijev, guccijev, dolce gabban, celo brez Donalda T. in obolelega Borisa J., so oni (dobičkarji) še zmeraj prepričani, da bo tudi po tej vojni še naprej vse odvisno od ničel. Da je torej še zmeraj najbolje živeti z ničlami, pa čeprav kot ničla.

Privolili so v staro jugoslovansko logiko tiskanja denarja. Seveda se življenje v inflaciji ne ustavi. Tudi s tiskanjem fikcije se živi. Mnogi še bolje. Samo vprašanje je, koliko časa ta fikcija zdrži.

Zdaj vidimo tudi, kako dobro je, ker v Sloveniji nimamo preveč domov za starejše. Trenutno kaže, da bi bilo (vsaj za statistiko) še najbolje, če jih sploh ne bi imeli. Tudi med otroki, ki jih ni v vrtcih, je petkrat manj prehladnih obolenj kot običajno. Kardiologi so po vsej Evropi opazili nenavadno in občutno manj srčnih infarktov. Intenzivne enote v vseh bolnišnicah že dolgo niso imele tako malo dela z drugimi patologijami.

Profesorji medicine nas opozarjajo, da bi NIJZ nujno moral primerjati sedanjo umrljivost s splošno umrljivostjo. (Naj, prosim, pojasnijo in postrežejo s podatki.) Hudih prometnih nesreč je bistveno manj. Povrhu vsega pa se porodničarji pripravljajo, da bodo imeli čez devet mesecev bistveno več dela. Torej res ni vse samo slabo. Vsaka stvar je na koncu za kaj dobra.