Javno in zasebno zdravstvo

Ob absurdu nekaterih govorcev in protestnih napisov za javno zdravstvo na stavki pacientov v torek, 10. januarja, ugotavljam, da smo že globoko v tržnem kapitalizmu in da je treba najti rešitev za današnji čas. Zato menim, da potrebujemo tako javno kot zasebno zdravstvo – to potrebujemo že zaradi konkurence, ki bo izboljšala sedanjo slabo organiziranost javnega zdravstva in tudi zmanjšala korupcijo pri nabavi zdravil. Pri tem pa morajo biti spoštovana splošna pravila poslovanja, podobno kot v gospodarstvu.

Treba je samo spoštovati konkurenčno klavzulo, ki bo zaposlene zavezovala, da ne morejo biti zaposleni v dveh različnih organizacijah, kar trenutno počnejo tako imenovane »dvoživke«, ki si v javnem zdravstvu zagotovijo potrebno permanentno izobraževanje, socialno in pokojninsko zavarovanje, popoldne pa se honorarno zaposlijo pri privatnikih, ki jim lahko plačajo najmanj 30 odstotkov večji honorar, kot bi jim ga, če bi bili zaposleni pri njih in bi morali oni pokrivati stroške socialnega in pokojninskega zavarovanja.

Neurejenost problematike je očitna že pri dodelitvi koncesij, kjer bi bodoči koncesionar moral navesti imena svojih strokovnjakov, s katerimi bo izvajal koncesijsko dejavnost. Namesto tega pa koncesionar v svoji ambulanti samo prodaja imena in storitve izkušenih strokovnjakov iz javnega zdravstva, ki pa so svoje kvalifikacije pridobili v javnem zdravstvu, pomanjkanje zdravnikov pa zaradi tega ni nič manjše.

To je eksces, ki se je začel po osamosvojitvi in bi ga bilo treba odpraviti s spoštovanjem konkurenčne klavzule, podobno, kot je urejeno v gospodarstvu.

Zato je privatno zdravstvo še kako dobrodošlo, saj bo osebna iniciativa zasebnikov vzor tudi za javno zdravstvo, ki se bo moralo prilagoditi razmeram na trgu in se tudi pri nabavi zdravil obnašati, kot to počne zasebnik.

Če k temu dodamo, da po ocenah za nabavo zdravil in zdravstvenih pripomočkov zaradi korupcije izgubimo okoli 400 milijonov evrov na leto, lahko verjamemo, da bi za ta denar lahko bolje plačali zdravništvo in tudi lažje pridobili zdravnike iz tujine.

Sam si predstavljam, da bi bilo enkrat v prihodnosti ob zadostnem številu zdravnikov za posameznika pomembno samo to, da ima sklenjeno zdravstveno zavarovanje in bi uporabljal kartico tega zavarovanja kot plačilno kartico, s katero bi plačeval zdravstvene storitve tako v javnem kot zasebnem zdravstvu, zavarovalnica pa bi ugotavljala korektnost računa za opravljeno storitev.

Tako malo je potrebno, pa zaradi različnih interesov – pogosto v spregi s politiko – težko uresničljivo.