Krivice po naše: dodatek za pomoč in postrežbo

Ko krivico doživimo od soljudi, boli, zato se je tudi zelo intenzivno zavedamo, a poznamo vzrok. Pogosto pa je ne zaznamo in ne občutimo takoj, če nam jo povzroči lastna država – in to celo ob pomoči zakonodaje. Ni pomembno, ali je ta slabo spisana zaradi nestrokovnosti piscev ali česarkoli drugega. Prepogosto pa se težko znebimo vtisa, da gre za namerno uzakonjene krivice, pa četudi zaradi »višjih ciljev«.

Upam, da bo zaradi nekaterih nedavnih dogodkov senzibilnost javnosti večja in da se bo na krivice države in zakonodaje odzivala, še preden se zgodijo, ne pa šele z dolgoletno zamudo.

Taki uzakonitvi krivic smo bili priča tudi lani decembra, ko je Državni zbor Republike Slovenije (DZ) sprejel zakon o dolgotrajni oskrbi (ZDO).

Predlog ZDO je bil v javni razpravi do začetka septembra 2020. V tistem besedilu je bil tudi 148. člen, ki je določal, da se vsem slepim in slabovidnim upravičencem ukine pravica do dodatka za pomoč in postrežbo (DPP), ki jo uživajo po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju 2 (ZPIZ-2), in se spremeni v »denarni prejemek« po ZDO.

Tu je nujno pojasniti, da je DPP ena od zavarovalniških pravic, ki izvirajo iz plačevanja prispevka za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar določa 3. člen ZPIZ-2, da 4. člen istega zakona določa, da so te pravice neodtujljive osebne pravice, da jih ni mogoče »odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, določenih s tem zakonom«, 5. člen pa zagotavlja jamstvo Republike Slovenije za izvajanje vseh teh pravic, in to celo v primeru, če mora zato del stroškov pokriti proračun RS.

DPP torej ni nekakšen socialni transfer, ki bi ga lahko nekdo poljubno dodeljeval ali odvzemal, zviševal ali zmanjševal, ampak »pogodbena« zavarovalniška pravica, ki jo je plačeval vsak zaposleni državljan, uživa pa jo samo takrat, ko za to usposobljeni izvedenci ZPIZ ugotovijo, da nujno potrebuje tujo pomoč in postrežbo.

In ista Republika Slovenija nato napiše in sprejme zakon, ki vsa ta določila povozi, in tisto, za kar smo vsi plačevali (ali še plačujemo), spremeni v nekakšen neopredeljen »denarni prejemek«, ki seveda ne izvira več iz že plačanih prispevkov državljana, torej bo najbrž moč poljubno spreminjati njegovo višino. Še več! Slovenska zakonodaja je v vrsti zakonov dodelila upravičencem do DPP še številne druge pravice, ugodnosti ali olajšave. Tega ni naredila iz prijaznosti ali usmiljenja, ampak zaradi zavedanja, da ti upravičenci zaradi svojega telesnega ali duševnega stanja ta dodatni nabor pravic potrebujejo. Z ukinitvijo pravice do DPP se seveda vse to v hipu ukine, kot da tega nikoli ne bi bilo.

S kolegom, nekoč podpredsednikom Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSSS), sva Službi Vlade RS za zakonodajo (SVZ) v začetku maja 2021 (predlog ZDO je bil takrat še daleč od medresorske uskladitve) poslala vrsto enostavnih in jasnih vprašanj o tem zloglasnem 148. členu in posledicah takega določila, pa še o tem, zakaj naj bi novi zakon med približno 33.500 upravičenci do DPP tega odvzel samo slepim in slabovidnim, ki jih je morda 2000 do največ 3000, vsem ostalim pa ne. Vojnim invalidom, katerih DPP je skoraj štirikrat večji, pa naj bi celo dajal možnost, da se o tem, ali ga ohranijo ali ne, sami odločijo.

Si lahko predstavljate, da vam denimo zavarovalnica, ki ji plačujete kasko zavarovalnino za motorno vozilo, morda še z dodatnim plačilom za stekla itd., sporoči, da odškodnine za razbito steklo ali druge poškodbe na vozilu ne boste prejeli, ker so pač vmes spremenili pogoje in predpise? Na to seveda nihče ne bi pristal. Če pa gre za eno temeljnih vnaprej plačanih pravic, ki je včasih nujna tudi za preživetje posameznika, pa gre to mirno mimo, vsem opozorilom navkljub. SVZ tega očitno ni razumela tako in naju je najprej obvestila, da so vprašanja poslali resornemu ministrstvu za delo (MDDSZ), ki pa to že nekaj let ni bilo več, saj je ZDO prevzelo ministrstvo za zdravje (MZ). Na najino vztrajanje je SVZ nato pojasnila, da naj bi z odgovori na najina vprašanja tako rekoč »prekoračili svoja pooblastila« (!?). Na spletni strani SVZ je bilo zapisano povsem drugače. Podobno se je izmikal varuh človekovih pravic, češ da »na vaša vprašanja, ki se nanašajo na konkretne člene, ne moremo odgovoriti, saj omenjenega zakonodajnega predloga nismo pripravljali« (!?). Odzivov ni bilo tudi od nekaterih drugih institucij, najbolj pa sta v molku vztrajali obe vpleteni ministrstvi, torej tisto za delo in tisto za zdravje. In to kljub temu, da sta vprašanja prejeli od SVZ, od varuha, pa še od koga. Od njiju sta prišla nekakšna »odgovora« šele pozno jeseni na urgenco predsednika republike, a brez pravih pojasnil o tistem, na kar so se nanašala vprašanja. Resno pa jih je vzel v obravnavo zagovornik načela enakosti in tudi sprejel in javno objavil ustrezne sklepe in priporočila.

Med obravnavo ZDO v državnem zboru pa se je nato zgodil pravi »salto mortale« in nenadoma so se določila v parlamentu sprejetega ZDO prekucnila na glavo in tako spremenila, da je novi zakon odvzel pravico do DPP veliki večini (dobrim 30.000) upravičencem, slepi in slabovidni pa smo jo po novem ohranili. Glede na vse, kar se je dogajalo, se lahko upravičeno vprašamo le: Za koliko časa? Bojim se, da ne za dolgo.

Da ne bi bilo pomote! Če po vrtoglavih preobratih slepi in slabovidni tokrat nismo doživeli velike krivice, so jo pa zanesljivo doživeli vsi drugi upravičenci, ki jih je najbrž približno desetkrat več od nas. Ne vem, ali so se ti kaj organizirali proti temu, morda poiskali strokovno pomoč, ki naj skuša po sodnih poteh, morda celo pred ustavnim sodiščem to krivico popraviti. Niti tega ne vem, ali se vsi ali vsaj večina sploh zavedajo, kaj se jim bo v resnici zgodilo, ko bodo začela veljati določila ZDO. Tudi zanje namreč velja isto: pravico, ki so jo s svojim prispevkom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačevali, jim bodo brez njihovega privoljenja odvzeli, skupaj z vsemi z njo povezanimi pravicami vred. To, kar naj bi v zameno zanjo prejemali (kdaj, kako in v kakšni višini – če sploh), bo nekakšen socialni transfer, miloščina, ki jim jo bodo lahko vsak hip tudi znižali ali pa celo odvzeli. Kaj pa, če se v prihodnje kdo spomni, da bi se na tak način lotil še pokojnin in invalidskih pokojnin, saj je šel odvzem DPP brez težav skozi postopke?

Po mojem razumevanju prava in pravne države gre za nezaslišano krivico. Kdo je zanjo odgovoren, pa tudi ne bi bilo nemogoče ugotoviti.

Pri tem pa doslej nisem še niti omenil nekaterih temeljnih ustavnopravnih načel, kot so, na primer, prepoved posega v pridobljene pravice, načelo enakosti pred zakonom, prepoved diskriminacije, pravica do osebnega dostojanstva, varstvo osebnostnih pravic, prepoved povratne veljave pravnih aktov, načelo varstva zaupanja v pravo, načelo enake obravnave, pa morda še kakšnega temeljnega načela, ki ga niti ne poznam. Pa so vsa močno povezana s tem (in podobnimi) odvzemom.

S slovenskim pravom uzakonjenih krivic ni malo, a se zdi, da se jih ne želimo zavedati, kaj šele najti načine, da bi jih odpravili. Krivica, povzročena z odvzemom DPP, ni niti edina in še zdaleč ni največja. Je pa zanesljivo dober primer – najbrž eden od vse preveč številnih. Radi se zgražamo nad državami, za katere ocenjujemo, da ne poznajo ali ne spoštujejo dovolj »vladavine prava«. Kako pa je s tem pri nas?

Če uzakonjenih krivic ne bomo želeli opaziti in si ne bomo prizadevali, da bi jih izkoreninili in preprečili, nam bo kmalu močno žal. Prav vsem, tudi tistim, ki se zdaj mogoče sami vidimo na nasprotnih straneh!