Konec iger v »zračnem peskovniku«

Iger v »zračnem peskovniku« je konec! Junijski primer sestrelitve ameriškega izvidniškega letala brez posadke na širšem območju Hormuške ožine odpira številna vprašanja, ki za zdaj ostajajo brez odgovora. Ob tem dogodku je bilo treba le deset minut, da si je ameriški predsednik premislil in se ni maščeval Iranu za sestrelitev letala vrste RQ-4 Global Hawk. Ni znano, kje natančno je bilo ameriško izvidniško letalo v trenutku sestrelitve – Američani trdijo, da je letelo nad odprtim morjem, Iran pa, da je bilo v njihovem zračnem prostoru, čemur pritrjujejo tudi v Ruski federaciji –, zato je težko govoriti o kršilcu mednarodnega prava.

V človeški naravi je, da se v oceni dogodkov radi prenaglimo. Zato velja opozoriti na mednarodnopravno ureditev letenja brezpilotnih letal pod okriljem Mednarodne organizacije civilnega letalstva (ICAO). Že nekaj časa smo soočeni z dejstvom, da uporaba t. i. dronov ali »trotov« – tudi kvadrokopterjev, oktokopterjev in podobno – vznemirja ljudi po svetu. Za nekaj evrov je mogoče kupiti letalno napravo, ki vam s kamero kuka v krožnike in spalnice ter moti mir v zračnem prostoru nad vašo hišo. V tem prispevku bi radi opozorili na brezpilotna letala – angleško pilotless aircraft, francosko aéronefs sans pilote, špansko aeronaves sin piloto ...

V mednarodnem pravu govorimo o brezpilotnih letalih in ne o dronih. Brezpilotna letala, seveda pa tudi drone, posamezne države uporabljajo tudi za koristne namene, kot je na primer iskanje ponesrečencev, lociranje poplav in požarov, plazov in podobno. Ne pozabimo, tudi za opazovanje, kaj počnejo sosednje države, teroristi, uporniške skupine in še kaj bi se našlo. Brezpilotna letala so letala po mednarodnem pravu! Gre za naprave, ki stanejo od 170 do 200 milijonov dolarjev (letala s posadko so cenejša, letalo F-15 stane, na primer, 100 milijonov, F-35 približno 115 milijonov, starejši B-737 pa od 90 do 100 milijonov dolarjev) in so opremljene z vsem, kar sodobna tehnika (tudi in predvsem vojaška) pozna. Taka letala lahko merijo 40 metrov čez krila in jih v nobenem primeru ne gre enačiti z droni. V zraku lahko ostanejo 34 ur. Nimajo napadalne opreme, njihova vrednost je v različnih senzorjih, ki so sposobni odkrivati in nadzorovati dejavnosti na kopnem in morju. Toda na takem letalu je lahko vedno neka supertehnološka vohunska oprema, o kateri ne bomo ničesar vedeli. Dokler je uporaba brezpilotnega letala omejena na zračni prostor države, ki je lastnica takega letala, nas pretirano ne skrbi. Ali pač? Čeprav je res tudi, da tako letalo lahko leti stran od državne meje, pa vseeno z napravami, vgrajenimi vanj, spremlja, kaj se dogaja pri nas doma. Posega v zračno suverenost druge države, ki po mednarodnem pravu ni dovoljena.



Letenje dronov/trotov – izraz je prišel iz zoologije – je danes v večini držav urejeno z notranjimi predpisi (glej na primer slovensko uredbo o sistemu brezpilotnih zrakoplovov v uradnem listu št. 52/2016). Gre za zrakoplove (termin, ki ga uporablja slovenski zakon o letalstvu), namenjene izvajanju letov brez pilota ali drugih oseb na krovu, ki so daljinsko krmiljeni ali programirani oziroma avtonomni. Mednarodno letalsko pravo, ki je kodificirano v konvenciji o mednarodnem civilnem letalstvu, ki je bila sestavljena v Čikagu 1944. leta, v 8. členu določa, da noben zrakoplov, ki leti brez pilota, ne sme brez posebnega dovoljenja druge države pogodbenice in v skladu s pogoji iz tega dovoljenja brez pilota preleteti ozemlja druge države. Vsaka država pogodbenica (ICAO op. a.) se obvezuje zagotavljati, da bodo v predelih, v katerih se odvija civilni zračni promet, poleti zrakoplovov brez pilota tako načrtovani, da se prepreči nevarnost za civilne zrakoplove.

Države članice ICAO, kamor sodijo tudi Iran in ZDA, so dolžne spoštovati obveze, sprejete s članstvom v tej organizaciji (Pacta sunt servanda ali Dogovore je treba spoštovati), preprečevati zlorabe mednarodnega civilnega letalstva, preprečevati nesporazume med državami in ljudstvi ter spodbujati sodelovanje med njimi, ter tako prispevati k miru in sožitju med državami in narodi vsega sveta. Države članice ICAO in tiste, ki to niso, imajo pravico zaščititi svoje zračne prostore pred kršitvami. Govorimo o teritorialni suverenosti posamezne države, kamor spada tudi zaščita zračne suverenosti. Če je bilo ameriško izvidniško letalo v iranskem zračnem prostoru, je imela ta država vso pravico, da zaščiti svoj zračni prostor in odvrne vstop tujemu letalu, ki je brez dovoljenja opravljalo izvidniško dejavnost.

Če pa se pokaže, da je bilo ameriško izvidniško letalo nad odprtim morjem, mednarodno pravo določa, da v zračnem prostoru nad odprtim morjem nobena država ne izvaja svoje jurisdikcije (v primeru sestrelitve bi torej šlo za kršenje mednarodnega prava), kar ne pomeni, da tam vlada pravna praznina. Nasprotno, tam veljajo pravila, ki so zapisana v 12. členu čikaške konvencije in Aneksu 2 (Pravila letenja). Nad odprtim morjem velja svoboda preleta, vendar tudi svoboda pregona. Iran trdi, da je RQ-4 Global Hawk, ki je vstopil v njegov zračni prostor, grobo kršil mednarodno pravo, medtem ko druga stran trdi, da je bilo letalo nad odprtim morjem. Toda kdo ima pravico pod krinko širjenja demokracije krhati svetovno ureditev in vehementno kršiti mednarodno pravo? Ne gre pozabiti, da ZDA sodijo v krog držav, ki so najpomembnejše v zračnem prevozu. To jim daje določen privilegij (s tajnim glasovanjem, na katerem države članice ICAO izrečejo sodbo o kvaliteti kandidatke), da so izvoljene v svet ICAO.

Ko bodo znani podatki o tem, kje je ameriško izvidniško letalo brez posadke dejansko bilo, bo mogoče ugotoviti resnico. Skrbi nas lahko le to, da je širjenje demokracije, tudi z izvidniškimi letali, praksa močnih držav. Sprašujemo se, ali je zgodovina še vedno naša najboljša učiteljica. Čas bi že bil, da se iz nje tudi kaj naučimo in se začnemo ukvarjati s tem, kako ohraniti mir in zdravo okolje na modrem planetu, ki ga imamo. Kdor seje veter, bo žel vihar!