Kdo sploh razume električno omrežje in še posebej omrežnino?

Marsikateri uporabnik »elektrike« ne loči med energijo in močjo, pa tudi ne, kaj je tok in kaj napetost ... Ko mrkne elektroenergetski sistem, preprosto rečemo, da »ni toka«. Logično, saj v sistemu ni napetosti. Ta naj bi bila ves čas znotraj predpisanih mej v vseh točkah sistema. Višina, oblika napetosti in frekvence so osnovni kriteriji kvalitete električne energije (elektrike). Če trgovcu plačaš elektriko, zakaj bi mu plačal še omrežnino, pri čemer zopet plačaš energijo in moč, različno za pet časovnih blokov; in če ne veš, kaj sta konična in dogovorjena moč, ali nisi dovolj pazljiv, si lahko še kaznovan. Izračuna po novem nisem preverjal. Nisem imel volje, da bi prebral drobno tiskana pojasnila k računu na »veliki plahti«, obširna navodila in vse, kar je o tem mogoče prebrati na spletu, tudi v tiskanih medijih, da bi zbral potrebne podatke za izračun. A bo treba. Če prekoračiš »dogovorjeno« moč, ki jo je (brez dogovora s tabo!) že določil dobavitelj, sledi kazen. Če pred iztekom prehodnega obdobja dveh let (slučajno) spremeniš dogovorjeno moč, ki v tem času na kazen ne vpliva, zate prehodnega obdobja ni več. Za kazen?

Marsikateri potrošnik ne obvlada elektrotehnike, zato želim tu pojasniti osnovne pojme, ki v navodilih oziroma na računu za električno energijo niso razloženi. Moč je poleg časa pomemben faktor energije. Merimo jo v vatih, (enoto watt označujemo z W) oziroma v kilovatih (kW), kar je tisoč vatov. Enota časa je ena ura (h). Moč pokaže, kako hitro spreminjamo energijo. Energija je zmnožek moči in časa, ko se električna energija z neko močjo pretvarja v drugo obliko energije – temu rečemo tudi delo. Zato je enota za energijo kilovatna ura (kWh). Električno napetost merimo v voltih (V). Ko porabnika priključimo na omrežje, napetost skozi njega požene električni tok, ki ga merimo v amperih (A). Električna moč je zmnožek napetosti in toka, je volt amper (VA), in to je vat (W). Če porabnik 1 kW moči dela 1 uro, porabi energijo 1 kWh. Ni tako preprosto, a je dovolj, da potrošniki razumejo, kaj plačajo.

Če trgovcu plačaš elektriko, zakaj bi mu plačal še omrežnino, pri čemer zopet plačaš energijo in moč, različno za pet časovnih blokov; in če ne veš, kaj sta konična in dogovorjena moč, ali nisi dovolj pazljiv, si lahko še kaznovan. FOTO: Črt Piksi

Ko se porabniki električne energije vključijo v omrežje, morajo elektrarne povečati moč. Idealno bi bilo, da bi potrošniki ves čas odjemali energijo enake moči (v pasu), kar je iluzija. Če porabnik moči 1 kW deluje 24 ur (ves dan), bo porabil 24 kWh energije; enako količino energije pa lahko 24-kW porabnik porabi v 1 uri. Prvi bo zelo malo obremenjeval sistem in povzročil majhne izgube, medtem ko bo drugi pri enaki porabi energije povzročil bistveno večje izgube energije, elektroenergetski sistem pa bo moral v tem času povečati moč, vključiti vršne (drage) elektrarne. Zato je moč glede na uporabljeno energijo tako pomemben faktor cene za dobavo elektrike. Konična moč je največja moč, ki jo porabniki dosežejo v nekem trenutku oziroma v časovnem obdobju. Pomemben je še faktor istočasnosti. Ob zagonu nekaterih strojev je moč izjemno velika za zelo kratek čas, kar velik sistem komaj občuti in elektrarne na to ne reagirajo, če pa povečana moč traja malo dlje, pa sistem na to že reagira. Zato za konično moč ne velja trenutna moč, ampak izračunajo povprečno moč v 15-minutnih intervalih (vsakih 15 minut).

Ko še nismo imeli trga z elektriko, smo poznali tarifni sistem, ki je pomagal izravnavati porabo s proizvodnjo. Plačevali smo še fiksno ceno za odjemno moč, ki je bila omejena z glavnimi varovalkami. Cena dobave elektrike je bila dokaj nizka, stabilna in račun razumljiv. Tarifni sistem bi bilo koristno posodobiti zaradi nove tehnologije. A kar imamo zdaj, ko je morala elektrika na trg, je muka za potrošnike in katastrofa za družbo v celoti. Trgovci pa brez stroškov in odgovornosti za sistem iz njega sesajo ogromna sredstva. Pa še povečujejo stroške sistema in nižajo kvaliteto elektrike, kjer je pomemben faktor poleg napetosti in frekvence tudi zanesljivost dobave.

Ko še nismo imeli trga z elektriko, smo poznali tarifni sistem, ki je pomagal izravnavati porabo s proizvodnjo. Plačevali smo še fiksno ceno za odjemno moč, ki je bila omejena z glavnimi varovalkami. FOTO: Marko Feist

Cena elektrike na trgu pa ni odvisna od stroškov delovanja sistema, ampak od ponudbe in povpraševanja. A elektrika iz sistema nima konkurence. Je le elektrika iz enega sistema! Trgovcem ni v interesu zanesljiva dobava kvalitetne elektrike po sprejemljivi in stabilni ceni, kar je pogoj za uspešno družbo. Vemo, da je najdražja tista elektrika, ki je ni! Evropa bi lažje zadihala, če bi elektrika spet postala javno dobro. Še več, optimalno bi bilo, da bi ta sistem upravljali skupaj, saj tudi obratuje skupaj. Za vodenje obratovanja elektroenergetskega sistema imamo skupne institucije v Evropski uniji, celo v Ljubljani je ena. Politika načrtovanja, izgradnje in vzdrževanje sistema pa je v rokah posameznih držav. Ceno pa regulira trg. Kako enotni smo pri tem, se vidi: nekatere države jedrske elektrarne zapirajo, druge pa jih gradijo; nekatere stavijo na obnovljive vire energije (OVE), druge imajo problem, ko k njim kot cunamiji pritekajo veliki valovi elektrike. Daljnovodi se mašijo, porušen je osnovni kriterij zanesljivosti n-1, zato je vedno več »redispečiranja«. Dispečerjev pa ni, ker zdaj trgovci dirigirajo elektrarne z naprej odkupljeno elektriko. Dispečerji so postali operaterji, ki le »operirajo rane« (drago, za naš denar), ki jih povzroča trg z elektriko. Ja, vse to veliko stane družbo! In kdo profitira? Trgovci, ki (poceni) zakupijo našo elektriko in nam jo (drago) prodajajo nazaj, tudi za izgube in izravnave (no, samo pišejo račune in kujejo dobičke).

Omrežja z elektrarnami so večji del sistema, so skupno dobro, pretežno v državni lasti, ki se ločuje od porabnikov na priključnih mestih, kjer so števci in druge naprave, potrebne za obratovanje sistema. Censka politika in tarifni sistem sta pomembna dejavnika optimalnega obratovanja sistema in zanesljive dobave elektrike po normalni ceni. Če sistem z močjo ne sledi porabi, moramo z zakonom narediti načrt prioritet. Ko poraba preseže zmogljivost sistema, so potrebne redukcije. Pri tem lahko pomagajo dobri sporazumi s sosedi, ki pa imajo enake probleme kot mi. Porabniki se trudimo uravnavati porabo, kot nas stimulira enostaven a učinkovit tarifni sistem. Če kje, tu velja pravilo, »vsi za enega, eden za vse«. Če rušimo ta sitem, ga izčrpavamo in navijamo ceno elektrike (ki tudi niha kot nora, da odtekajo iz sistema ogromna sredstva), režemo vejo, na kateri sedimo. Sistem ponudbe in povpraševanje dela tu ogromno škodo!

Na trgu se lahko zgodi, da vso elektriko iz sistema, ki smo ga zgradili mi vsi, v celoti pokupi »bilijarder« in z njeno pomočjo izdeluje »profitabilne bombe«. Trgovci bodo mastno zaslužili, tudi kupec elektrike »z bombami«, družba pa ugasne. Pa ne le luči! Zakaj ne? Saj imamo »svobodni« trg, ki da je pravičen sodnik!?