Kar je preveč, je preveč

Dan po katoliškem prazniku 15. avgusta je Delo prineslo izčrpno poročilo o dogajanju na Brezjah. Že v podnaslovu piše: »Obnovili posvetitev slovenskega naroda Mariji«. V članku so navedene tudi posvetitvene besede, ki jih je ob 31. obletnici od prve posvetitve slovenskega naroda Mariji izrekel nadškof Zore: »Tebi izročamo slovensko domovino, da bi napredovala v smislu vere in krščanskega izročila. Tebi izročamo tudi naše rojake po svetu, da bi ostali zvesti Bogu in svoji domovini. Tebi, naša Mati, se danes vsi skupaj posvetimo. Sprejmi naš v svoje varstvo in nas izroči svojemu Sinu Jezusu, našemu Odrešeniku, ki živi in kraljuje vekomaj.«

Dobronamerno obračanje na Marijo, ki je za Rimskokatoliško cerkev višja sila (od protestantov zgolj spoštovana kot Jezusova mati), bi se glasilo precej drugače kot priporočanje sonarodnjakov Mariji, kot molitev za sonarodnjake in podobno. Da pa bi ji »posvečali«, moramo imeti v posesti. Saj le tisto, kar imamo v posesti, lahko »posvetimo« komu ali čemu. Ali ima tukajšnja veja rimske Cerkve torej v posesti vso »domovino«, ki jo »izroča« Mariji? Je posestnica tudi »naših rojakov v tujini« in zamejcev, za katere so cerkvenopravno pristojne druge veje rimske Cerkve? Mar ima v posesti kot enoten paket vso nacijo, torej vse državljane naše domovine, Republike Slovenije, v kateri je registriranih nekaj deset veroizpovedi in tudi agnostiki in ateisti? Ali pa se tega kar polašča, v slogu predreformacijske rimske Cerkve?

Ta sum podkrepljuje tudi uredniški uvodni povzetek. V njem je 15. avgust naveden kot »krščanski praznik«, v resnici pa gre za katoliški praznik. »Petnajsti avgust je dan, ko se kristjani spominjajo, da je bila Devica Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa.« Pripadniki Rimskokatoliške cerkve so samo eden, statistično pomemben del kristjanov. Omenjena dogma. Sveto pismo nikjer ne omenja Joahima in Ane, ki sta za vernike te Cerkve Marijina starša. Da je bila tudi Marija »brezmadežno spočeta«, je dogma, ki so jo v Rimu razglasili 8. decembra 1854. Da je bila »telesno vnebovzeta«, je 1. novembra 1950 s sklicevanjem na papeško nezmotljivost razglasil Pij XII. To so torej dogme rimskega katolicizma in spoštujemo njihovo pravico, da tako verujejo. Zavedati pa se morajo, da evangeličani, denimo, ne potrebujejo Marije in svetnikov kot posrednikov med seboj in Bogom, za podlago pa jim je »sola Scriptura« – zgolj Sveto pismo. In vse kaže, da se slovenska veja rimske Cerkve ne more sprijazniti z ekumenizmom, ki ga zastopa tudi papež Frančišek. On krščanstva ne monopolizira, temveč spoštuje ekumeno.

Vsemoči rimske Cerkve že stoletja ni več.