Jeseničane motijo vonjave iz centra Mala Mežakla

Pesnik in duhovnik Anton Aškerc naj mi ne zameri, ker sem si za naslov svojega prispevka izposodil besede iz njegove pesmi Mejnik – tudi primer, o katerem pišem,  močno spominja na balado. Točneje smrdi – ali če sem nekoliko obzirnejši, neprijetno diši.

Gre za precej moteče vonjave, ki se že zdaj v zimskem času doli po Jesenicah širijo iz Centra za ravnanje z odpadki Mala Mežakla. Jesenice so se pred leti znebile nič kaj prijazne oznake »sajaste« (in zadimljene). In novi župan Blaž Račič niti dobro ni sedel v svoj fotelj, ko se je soočil s prvimi nič kaj prijaznimi glasovi občanov  in kupi odpadkov, ki so celo na občinski zemlji. A kakorkoli danes gledamo to problematiko, so vse te rešitve kratke sape, od danes do jutri, kot radi rečemo, ker smo Slovenci – ta problem ne zadeva le nas Gorenjce, Jeseničane konkretno, ki nam zaudarja – dokaj čudno ljudstvo.

Medtem ko naravnost obožujemo vse udobje, ki ga prinaša ta čas, pa takoj skočimo pokonci in si organiziramo »civilne iniciative« proti odlagališču, proti sežigalnici, proti vsakršni dejavnosti pred našim nosom ali blizu naše spalnice, čeravno so naši severni sosedje, s katerimi bi se prav radi primerjali, naše živo nasprotje. Na Dunaju tako brez najmanjših problemov s strani domačinov sežigajo odpadke in ogrevajo stanovanjske soseske. Smo torej Slovenci ekološko bolj ozaveščeni, kot naši severni sosedje ? Bolj zaplankani da, ne pa bolj ozaveščeni, sicer bi ob sedanji debeli plasti »smetane« na jezerih v Križni jami ali ob pogledu na kupe nesnage po povodnji v Škocjanskih jamah, ne bi takoj dvignili glasu, češ »to ni naše«, ampak bi to do končne ugotovitve pustili kot eno od možnosti.



Ja, naša deželica, ki jo svetu ponujamo kot Slovenija na sončni strani Alp, se že kar utaplja v smeteh in odpadni šari. Razdrobljena lokalna samouprava z občinami, ki nimajo niti tisoč duš, ne prispeva k smotrni ekologiji, opravičevanja, da je to prinesel novi čas, pa generacija, ki je zdaj v otroških vozičkih, ne bo razumela. Še sploh, ker bodo takrat kjerkoli strahoma zasadili lopato ali vile v zemljo, da bodo iz zemlje pogledali odpadki  današnje razsipnosti.

Za vse pa je kriva oblast. Se spominjate DINOS-a ? Dajmo industriji nazaj odpadne surovine je govorilo ime socialističnega podjetja in v tistih časih si je človek kar opomogel s polno katrco odpadnega papirja. Danes to velja le za žlahtne kovine, ki pa so v domeni Romov. In če bomo v nekaj letih doživeli, da bomo kmetom, lastnikom gozdov, plačevali nabiranje borovnic ali gob, pa številni s svojimi gozdovi ravnajo malomarno in vanje odlagajo zidovje umaknjenih starih hiš, staro kritino, odslužene kmetijske stroje, avtomobile, gum in drugo navlako, češ saj je zemlja njihova. Problematiko našega ravnanja z vsemi odpadki še vedno rešujemo stihijsko, morali bi ga pa, kot vladni projekt, odgovorno, natančno in s sankcijami za kršitelje. Jeseniška neprijetno dišeča zgodba je zgolj opomin, da smo nekaj spregledali. Že v bližnji prihodnosti bodo padale vlade.