Izenačevanje agresorja in žrtve je moralno zavržno (3)

Naj mi Tone Rački dovoli, da se mu pridružim pri odzivu na nedavni intervju Barbare Kramžar s svetovalcem za mednarodne zadeve in nacionalno ter mednarodno varnost v kabinetu premiera Vojkom Volkom. Strinjam se z vsem, kar je g. Rački napisal v pismu bralca 26. julija na 7. strani Dela. Lahko mu tudi odgovorim na vprašanje, ki si ga postavlja: ali so stališča Vojka Volka njegova osebna ali tudi stališča vlade, katere sekretar je. Odgovor je pritrdilen in enak bi bil, karkoli bi g. Volk izjavil. Kolikor spremljam njegove performanse, občasna pojavljanja v javnosti, opredeljevanja (mestoma tudi kontradiktorna) do vojne v Ukrajini in masakra v Gazi, mi ni težko reči, da je on dejanski kreator in usmerjevalec slovenske zunanje politike z občasnimi malimi vložki njenih formalnih nosilcev in izvajalcev, kot so predsednica republike, predsednik vlade in ministrica za zunanje zadeve. Državni zbor večinoma le potrjuje, kar vlada določi.

Eden od »pobegov« od volje Vojka Volka je bilo, recimo, priznanje Palestine. Po vseh zapletih in odstopanjih od dogovorjenega s Španijo, Irsko in Malto o skupnem priznanju – za vsem tem je »sijala« senca g. Volka, ki je vidno spravljala v zadrego tudi zunanjo ministrico Fajonovo – je Robert Golob podlegel pritiskom javnosti in končno poslal predlog v parlament. Volk se je moral tokrat ugrizniti v jezik in izvršeno sprejeti.

A vrnimo se k lupus in fabula. Ko izjavlja »izenačenje agresorja in žrtve je moralno zavržno«, cilja na tisti del javnosti, ki poziva k čimprejšnjemu končanju vse bolj nevarne vojne v Ukrajini, tudi za ceno ukrajinskega žrtvovanja dela ozemlja ali suverenosti. Ne gre za izenačenje agresorja in žrtve, gre za preprosto spoznanje, da je agresor močnejši, da ga ni mogoče premagati (je vendarle prva jedrska velesila na planetu) in da se je treba pogoditi z njim v izogib še hujšim scenarijem (okupacija še več Ukrajine, še več žrtev in razdejanja, vkorakanje zahodnih vojska v Ukrajino njej v pomoč in neposredni spopad z ruskimi silami). Da je to nujno, neizbežno, priznava sicer nehote sam Volk z izjavo, da »hodimo po robu prepada«!

Da »imamo Ruse na naših mejah«, kot pravi Volk, drži. Od vselej, vsaj tisoč let jih imamo in imeli jih bomo, dokler nas ne bo podnebje pokurilo, utopilo, zasulo ali odpihnilo. So naši sosedje, in ko se tega zavemo, ko slišimo to besedo, prikličemo Prešerna: »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, ko koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak«.

Seveda, namen Vojka Volka nas ni pomiriti s to soseščino, ampak strašiti, kar pa je res moralno zavržno, češ da imamo »vraga« za mejaša, ki bo, ko opravi z Ukrajino, prestopil tudi našo mejo, zasedel tudi naš prostor, se polastil našega ozemlja, naših dobrin in naših usod. No, takim teorijam, ki jih ves čas trobijo predvsem v Bruslju, da bi pognali vojno ekonomijo in novo oboroževalno ero ter iz tega naslova kovali nove mastne dobičke, verjame lahko le nižje izobražena in do propagandnih prijemov bolj dovzetna javnost. Podatek, da večina naših ljudi ne sodi v to kategorijo, opogumlja in daje upati v končno spoznanje, da je bil vstop v zvezo Nato leta 2004 napaka in da je čas, da iz nje odidemo, da razumemo moč in vpliv ter širši mednarodni ugled neuvrščenega, nevtralnega statusa ter mirovniške oz. miroljubne politike.