Integriteta – moralna neoporečnost

Vedno novi primeri kažejo, da se pri nas znova in znova pojavlja problem integritete funkcionarjev. Celo na položajih v najvišjih oblastnih strukturah. Kot da so pri nas nekaj tujega poštenost, resnicoljubnost, ponos in čast, občutek samospoštovanja, zavedanje o odrekanju spoštovanja drugim, če se jim prikriva kaj odločilnega pri njihovem odločanju, in podobno.

Vidijo in cenijo se le funkcije, ne upoštevajo pa se etični pogoji zanje. Že od začetka naše državne samostojnosti smo se soočili s primeri, ko so se – brez občutka slabe vesti ter z zamolčanjem pomembnih okoliščin iz svoje politične preteklosti in odnosa do nastanka nove države – za najvišje funkcije v novonastali demokratični državi potegovali visoki funkcionarji bivšega režima, ki je bil nesporno nedemokratičen, ki ni poznal človekovih pravic in njihovega varstva, ki je bil represiven do drugače mislečih itd. Kot da zadostuje, da se razglasiš za demokrata, ne da bi se moral tudi spremeniti. Preprosto in brez katarze! In predvsem tu so začetni vzroki za nesprejemljivo prakso kadrovanja ter posledično za današnje družbenopolitično stanje, ki ni dobro.



Zapisano mi je prišlo na misel, ko so se v javnosti začela postavljati vprašanja o integriteti ustavnega sodnika g. Accetta, ki naj bi domnevno lagal kolegom o okoliščinah, ki so bile pomembne za njihovo odločanje. Tu ni bil problem sodnikovo politično prepričanje ali njegovo delo za politično stranko SMC pred nastopom sodniške funkcije, pač pa le vprašanje, ali je o obstoju teh okoliščin, ki so bile pomembne za odločanje, lagal svojim kolegom odločevalcem.

In tu je problem: kajti sodnik mora biti zavezan resnici absolutno, če hoče opravljati sodniško funkcijo pošteno in uživati zaupanje kolegov, s katerimi soodloča. Ko se enkrat pri delu o okoliščinah primera zlaže, zapravi zaupanje in spoštovanje. In na takega sodelavca se ne moreš več brezpogojno zanesti. Po spletu dosegljive informacije z dokumentacijo dajejo o zadevi precej jasno sliko. Sliko pa pomembno dopolnjuje še pismo ustavnega sodnika g. Šorlija, ki vsebinsko ne potrjuje trditev sodnika g. Accetta. Zaradi zadnjega ne bodo mogli mimo vprašanja integritete niti predsednik sodišča in ne preostalih šest ustavnih sodnikov. Gre končno za ugled sodišča in njegovo kredibilnost, katerega osnova je lahko le brezpogojna integriteta njegovih članov.

Končno se vprašanje integritete postavlja pri vrsti funkcionarjev, tudi na drugih področjih dela državnih organov, tudi pri predsedniku vlade, nazadnje v aferi Sova. Če je pri tem res šlo kaj mimo njega, ga v vsakem primeru zadeva vsaj »krivda v izbiri« sodelavcev, ki so ravnali tako, kot so. Namreč, umetnost vladanja ni le v kadrovanju in delitvi sredstev vseh naših državljanov. Je predvsem v dolžnosti služenja interesom našega skupnega projekta, kot so država (ki je trajnostne narave in ne omejena na dolžino mandata) in njeni državljani.