Prenosni plinovod namesto obnovljivih virov

Pri nas je na žalost povsem normalno, da se govori eno, dela pa drugo. Govori se, da se je treba preusmeriti v obnovljive vire energije, v praksi pa spet tečejo nasprotne aktivnosti.

Namesto da bi se lotili pospešene izrabe obnovljivih virov energije, poteka javna razgrnitev gradiv za umestitev prenosnega plinovoda R15/1 Ljutomer–Kidričevo. Namesto da bi na vzhodnem koncu Slovenije, kjer so najboljše možnosti za izrabo geotermalne energije, zgradili geotermalno elektrarno, tečejo aktivnosti za umestitev prenosnega plinovoda, katerega osnovni cilj je zagotovitev povezave slovenskega in madžarskega prenosnega plinovodnega sistema (ta cilj je zapisan v povzetku za javnost, s katerim nagovarjajo javnost v času javne razgrnitve od 14. marca do 15. aprila 2022). Z umeščanjem tega prenosnega plinovoda gre celo za dvojno dvoličnost: ne gre samo za to, da se ne dela na izrabi obnovljivih virov, ampak gre tudi za to, da se v času krutih napadov na Ukrajino, ko se poziva k embargu na ruski plin, dela na tem, da bi bili pripravljeni na prenos čim večjih količin plina z vzhoda, ta plin pa prihaja iz Rusije.

Večje količine privedenega plina bi imele za posledico večje količine toplogrednih izpustov, kar pa v času globalnega segrevanja ni sprejemljivo. Zagovorniki uporabe plina zagovarjajo njegovo uporabo z argumentom, da je to čistejši energent od drugih neobnovljivih virov energije. Vendar pa se v današnjem času vedno hitrejših podnebnih sprememb ne moremo zadovoljiti z argumentacijo, da je plin najboljši iz družbe slabih, temveč je treba doseči razvojni preboj in nadaljnji razvoj usmerjati v brezogljično družbo.

Tudi razgrnjeno okoljsko poročilo se ne zgleduje po boljših rešitvah, temveč se na primer na pripombe javnosti, ki so bile podane v predhodni fazi (v času javne razgrnitve pobude za pripravo državnega prostorskega načrta za ta plinovod), odzove celo z diskreditiranjem javnosti, ki se zavzema za uporabo obnovljivih virov energije. Tako okoljsko poročilo na primer pravi, da je v javnosti pogosto prisotno enačenje obnovljivih virov energije z viri energije brez vplivov na okolje, kar ne ustreza dejstvom, pri čemer še navaja, da se na enoto pridobljene energije pri zgorevanju lesne biomase, ki je obnovljivi vir, sprošča opazno več ogljikovega dioksida kot pri zemeljskem plinu, ki je neobnovljiv vir. Da, če hočeš javnosti vzeti veljavo, potem moraš podati najslabšo možno primerjavo, namesto da bi se težilo k izrabi geotermalne energije, sončne energije, energije vetra …, s presežki električne energije iz obnovljivih virov pa bi se proizvajalo zeleni vodik, le-ta pa bi služil kot surovina za sintetična goriva in kot pogonsko sredstvo za vozila na gorivne celice.

Torej: namesto da bi se na severovzhodu Slovenije gradilo plinovod za dovajanje neobnovljivega plina (iz Rusije), bi bilo treba izkoriščati največji potencial za izrabo geotermalne energije v Sloveniji (z reinjekcijskimi vrtinami, da bi izraba bila varčna in prijazna do okolja) in bi bilo treba čim bolj izkoriščati obsevanost s sončno energijo. Izkoristiti je treba tisto, kar imamo. Sončne elektrarne niso dobrodošle le na strehah objektov, temveč povsod, kjer je to možno: na zidovih objektov, na parkiriščih (še dodatna prednost: ne bo treba sesti v pregret avtomobil), na degradiranih površinah ali pa, kot je rekel dr. Peter Novak, tudi nad železnico in avtocestami ali pa se tudi lotiti izgradnje plavajočih fotonapetostnih elektrarn na nekaterih delih nekaterih jezer in vodnih zajetij. Seveda pa je treba ustrezno dograjevati elektroenergetski sistem, da bo sposoben prevzemati proizvedeno električno energijo. Obstajajo torej druge možnosti, kot pa je odvisnost od uvoženega neobnovljivega plina.