Ekološka prehrana: Kje ima bik roge?

Prizadevanja, da bi otroci v šolah jedli ekološko pridelano hrano, občasno dobivajo pospeške, a stanje se ne spreminja temu v prid. Žal se tako stroka kot javnost lotevata predvsem izhodne strani, to je šolskih kuhinj in zavodov, v katerih te delujejo – tudi v ekološko smer. Verjamemo lahko, da si večina vodij prehrane na šolah prizadeva za »ekološkost« sestavin na učenčevem krožniku, a to večinoma ni uresničljivo, ker okolje tega ne nudi in ne omogoča. Zagnanost, ki jo je bilo mogoče čutiti pred desetletjem, da bi vsaj otroci jedli zdravo, celo popušča, ovire pa so stalnica, občasno celo večje, kot so bile takrat.

Ovire niso na strani zavodov, razen občasno ob slabih letinah pri nekaterih vrstah hrane, ampak v proizvodnji in skladiščenju ter tudi pri nadzoru živil, preden jih dobi v roke kuharica. Tudi ekološko pridelana hrana svojo zdravost lahko izgubi v fazi skladiščenja, ko je treba preprečiti gnitje, oksidacijo ali čezmerno izsušitev, ki zmanjša težo. Pridelovalci vedo povedati, da je hrana, ki med pridelavo ni kemično obdelana, bolj občutljiva. Skladišča, v katerih bi lahko pod ustreznimi klimatskimi pogoji skladiščili pridelke vse do pomladi, kakršna imajo večja trgovska podjetja, pa zahtevajo velike investicije. Možnost je tudi čim več sprotne proizvodnje v rastlinjakih. Nekateri strokovnjaki dvomijo, da je taka proizvodnja lahko povsem ekološka, a bi tako zmanjšali potrebe po skladiščenju. Pa smo spet pri investicijah, in to v modernizacijo kmetijstva.

Lepo idejo zamegli tudi množica izdelkov v trgovinah z oznako »ekološki« in višjo ceno od tistih, ki te oznake nimajo. Potrošnik ne more razbrati porekla teh izdelkov, tako nastaja vtis, da lahko nalepi to oznako vsakdo, ki hoče dražje prodati pridelke. Bolj kot inšpektorji bi moral imeti potrošnik dostop do sledljivosti proizvoda, ker so v digitalni dobi njegove možnosti komuniciranja zelo velike. Tudi sankcioniranje prodaje neekoloških proizvodov za ekološke bi moralo biti mnogo strožje in takšno prikrivanje veljati za moralno sporno. Pritisk na šolo in šolsko kuhinjo, naj nabavlja ekološka živila, je zgolj za slabo vest, to ni pot napredka.

Država lahko z regulativo vseh vrst tudi v tržnem gospodarstvu spodbuja proizvodnjo ekološke hrane, njeno hrambo in distribucijo ter skrbi za promocijo. Prav tako lahko spodbuja ali pogojuje ugodnosti za povezovanje kmečkih gospodarstev k združevanju pestrosti ponudbe in proizvedenih količin. Preveč razumevajoče prijateljski odnosi med državo in proizvajalci bi morali postati bolj formalni. Pridelki so ali pa niso ekološki, so ali pa niso zdravi, kmetija vlaga ali ne vlaga v proizvodnjo brez škodljive podpore. Ničesar ni vmes. Nadzornikova bistvena referenca pa je doslednost, ne razumevanje in prijaznost, ko gre za odstopanja.

Znanstvene institucije po Evropi objavljajo aktualne rezultate raziskav in študije o izvoru obolenj, o katerih se izkaže, da so povezana s prehrano, ali pa zaradi večje pogostosti obstaja močan indic. Gre za obolenja, o katerih starejše generacije trdijo, da jih »nikoli ni bilo toliko«. Pojavljajo se več deset let po tem, ko je nekdo prišel v stik s škodljivimi snovmi, ki so lahko tudi hormonski motilci ali substance, ki delujejo na telo destruktivno. Pošteno bi bilo, da bi s tem lojalno seznanjali tudi javnost, čeprav bo panika skrčila prodajo takšnih tarčnih proizvodov. Zanimivo bi bilo izvedeti, kako je pri nas s kostno moko za živino kanibalističnega porekla, potem ko so jo v Veliki Britaniji razkrinkali kot povzročiteljico bolezni norih krav (BSE) …

Seveda si želimo, da se predvsem mladi hranijo tako, da niti zdaj niti kasneje ne bodo obolevali zaradi hrane. Žal pa tega ni mogoče rešiti v kuhinji ali pri krožniku, če ves sistem ne deluje temu v podporo. Tu ima bik roge.