Delo je 11. junija na 5. strani objavilo članek Edini preventivni ukrep je odstranitev volka. Poleg vremenskih ujm, ki občasno pustošijo in delajo skrbi pridelovalcem hrane, grenita življenje našim kmetom širjenje območij z divjimi zvermi in čedalje večja predrznost, ki jo kažejo zlasti volkovi, ki značilno napadajo drobnico v tropih in pomorijo celo več, kot jim narekuje lakota – zgolj iz morilske sle.

Opisi trpljenja domačih živali, ki so dojele, da jih kmet ne more učinkovito zaščititi niti ponoči v stajah, ker volkovi vsemogočno vdirajo vsepovsod, so presunljivi. Mnogi kmetje ponoči celo stražijo in zapravljajo energijo, namenjeno naslednjemu dnevu. Posnetki težko ranjenih obgrizenih teličkov in žrebet so pretresljivi. Že s humanega stališča zaščite živali pred mučenjem je to nedopustno, ker so poškodovane živali v lasti in varstvu človeka in ne morejo same poskrbeti za svojo varnost.



Za materialno škodo kmetu teoretično pripada odškodnina, vendar le, če predloži dokaze, se pravi trupla obgrizenih živali, toda zaradi težavnosti dostave dokaznega materiala se kmet večinoma pod nosom obriše za odškodnino. V odročnih hribovskih predelih morajo otroci peš do šole ali do šolskega avtobusa. Spotoma trepetajo pred volkovi. Kaj, če se spričo širjenja območij divjih zveri zgodi najhujše? Bomo tvegali življenja nedolžnih otrok še naprej? Čas bi bil, da se odpovemo tolikim divjim živalim, ki venomer širijo svoj življenjski prostor. Spoštujmo trpljenje svojih rojakov v odročnejših predelih naše domovine!

Spoznajmo, da je pojem »strogo zaščitena vrsta« zgolj floskula, ki pomaga vzdrževati in poglabljati človeku sovražno stanje, od katerega služijo denarce tisti krogi, ki zaračunavajo turistom oglede in tudi lovske dogodivščine.