Domžale, prostor (ne)zadovoljnih ljudi?

Svoji dragi občini sporočam, da sem zelo razočaran nad njenimi zadnjimi dejanji.

Naj se ji predstavim in ji razložim, zakaj. Stanujem v centru mesta, v Ulici Matije Tomca. Do sedaj sem bil zelo vesel, da imam v bližini vse storitve javne uprave, možnosti nakupa, sprostitve, zabave in še česa. Kot vsi meščani in obiskovalci sem do sedaj lahko prosto parkiral, brez omejitev in parkirnih stroškov.

Priznam, sem oportunist, do sedaj mi je stanje mirujočega prometa zelo ustrezalo. A temu žal ni več tako – mirujočega prometa je vsako let več, parkirnih površin pa vse manj. Mislim, da se nihče ni slepil, da v centru mestu niso potrebne spremembe, da ne bo konec zastonjskega parkiranja, sploh s posegi na železniški postaji in v okolici centra Tuš, pa tudi okrog zdravstvenega doma. Vendar me preseneča lahkotnost občinskih ukrepov glede zaprtih parkirnih režimov, omejenih samo na štiri ulice centra. Preseneča me tudi, da se občina pri ukrepih sklicuje na rezultate raziskave med občani – zame je to čisti populizem in zavajanje. Mislim, da takšen režim centru mesta ne prinaša ničesar dobrega, samo obstoječi mirujoči promet se bo še v večji meri preusmeril tja, kjer parkirnih režimov (še) ni. Kam? V prvi vrsti na parkirišča stanovanjskih blokov v centru mesta, na zelenice, pločnike in intervencijske poti. (Ste že pozabili na izkušnjo ob požaru v Ulici Matije Tomca, ko gasilska vozila niso mogla priti zraven?) Posledično bomo meščani centra mesta dvojno »kaznovani«, saj moramo sami upoštevati pravila plačljivega parkiranja (hvala občini za plačljivo možnost iskanja prostega parkirnega mesta, kot pravite letni dovolilnici za parkiranje), obenem pa bodo naša parkirišča v še večji meri uporabljali obiskovalci. S tem tudi ne bi bilo nič narobe, če bi bilo do sedaj naše parkiranje urejeno – pa ni. Namreč, velika večina večstanovanjskih objektov v centru mesta nima urejenega zaprtega parkirišča, sploh ne z zadostnim številom parkirišč. Za takšno stanje nismo krivi sami, to je dediščina neurejenih funkcionalnih zemljišč stavbišč v središču mesta. Nekateri se že desetletja borimo za svoja parkirišča, vendar sodnega epiloga še nismo doživeli. Posledično ne moremo zaščititi še tistih malo parkirnih mest, ki so »naša«, v skrajnem primeru so jih stanovalci celo izgubili – kot je v SPB.

Pogrešam druge ukrepe občine glede prometa, mirujočega in pretočnega. Kje so druge oblike trajnostne mobilnosti v središču mesta? Obnašanje obiskovalcev prvih dogodkov v hali Komunalnega centra Domžale po novih ukrepih mi daje prav. Če ni nič novega, da večina obiskovalcev dogodkov pride tja z avtomobili, je pa novo to, da zdaj parkirajo kar po zelenicah in drugih površinah, ker parkirišč pač ni dovolj. Zakaj ni občina s solastnikom centra poiskala drugih rešitev? Zakaj ni organiziran prevoz s parkirišč z obrobja mesta, na primer s parkirišča pri TenTenu, z avtobusi ali kaj podobnega? Kje so mestni avtobusi, kje je lokalni sistem izmenjave koles in podobno … Kje so dolgoletne »mokre sanje« domžalske politike o mestnem parku s parkirno hišo v kleti? Verjetno je iluzorno pričakovati, da bi vsi deležniki umaknili prometne tokove ven iz središča mesta.

Skratka, veliko vprašanj, malo odgovorov in veliko nalog za »mojo drago občino« v prihodnje. Mi vsi si želimo, da bi Domžale nekoč postale prostor zadovoljnih ljudi, kot pravi slogan. Za nas meščane in obiskovalce od drugod.