Ljudje so odšli za delovnimi mesti

Osilnica, Kostel - Največja občina v Sloveniji, občina Kočevje, ima 17 praznih vasi, kar je največ med vsemi občinami. Njena majhna soseda, ki leži tik ob meji s Hrvaško, občina Kostel, pa je občina z največ vasmi, v katerih živi najmanj prebivalcev. V 15 vaseh živijo eden, dva, trije, največ štirje prebivalci. »Če v tem mandatu ne bomo naredili nekega preobrata, potem lahko na Kostel pozabimo,« pravi kostelski župan Ivan Črnkovič o trendu praznjenja vasi, ki je sicer značilnost celotnega obrobja Slovenije.



»Pozimi je malo hudo, dolgočasno, a poleti je vse polno ljudi,« pravi Jožefa Janežič, 80-letna gospa, ki je edina prebivalka naselja Žlebi v občini Kostel. Že šestdeset let živi v pravi idili, v hiši skorajda na bregu Kolpe, s pogledom na reko in neskončno zelenje. Sem se je preselila po poroki, ko je to bila še velika kmetija, kjer so imeli tudi živino. Življenje v teh krajih ni bilo nikoli ne vem kako prijazno, saj so, na primer, otroci hodili do par kilometrov oddaljene Bilpe, naprej, do 17 kilometrov oddaljene šole v Starem trgu pa so se vozili s kombijem. V drugo smer, proti Fari, je bil le slab kolovoz, ker je bil tisti del ob Kolpi del skrivnostnega zaprtega območja, ki se je raztezal na tretjini ozemlja takratne občine Kočevje. Cesto v smeri Fare so dobili šele po osamosvojitvi…



Ko so odrasli otroci, so odšli po svoje, kar je edino razumljivo, razloži: »Odšli so za kruhom. Tu ni delovnih mest.« Verjetno bi kateri od sinov ostal v teh krajih, če bi to bilo možno, saj se z veseljem vračata. In skrbita, da ima vse, kar potrebuje.
V kraju, kjer je sicer še en vikend, je sama ostala pred 18 leti, ko ji je umrl mož. V garaži je ostal avto. »Takrat, pri 62 letih, sem naredila vozniški izpit, ker bi bila sicer preveč odrezana od sveta,« razloži in nadaljuje: »Za vsako stvar pa res ne moreš obremenjevati otrok.« Tu, kjer živi, je krasno, pravi, in bi težko živela kjerkoli drugje, kot v tem zelenem in spokojnem kotičku ob Kolpi.
 

Odšli za kruhom

Uro vožnje stran, ko obkolpska cesta zavije proti zgornjemu delu Kolpe in pridemo v občino Osilnico in gremo mimo Strme Rebri naprej, je vas Žurge. Tam prav tako živi le ena prebivalka, Amalija Volf. Hiši je takoj videti, da ima stalno stanovalko, saj se na okenskih policah bohotijo rože, tam nekje laja pes, okolica je lično pokošena. »Do lani je tu živela še ena vaščanka, pa je umrla. Človek, ki živi takole sam, pogreša predvsem pogovor,« pove 90-letna Amalija. Pred petdesetimi leti je tu bilo še 60 ali 80 duš. Asfalt po ozki cesti so dobili v 90. letih, a že prej so ljudje – seveda zaradi dela – odšli iz vasi.



»Ti kraji nimajo delovnih mest in mladi gredo – tako kot smo šli mi – za kruhom,« pravi Branko Volf, Amalijin sin, ki si kot upokojenec lahko privošči, da v teh odročnih krajih preživi po nekaj mesecev na leto. Pohvali občino, ki skrbi, da v Osilnico, kjer je zdravstvena postaja, vsak teden prideta zdravnik in medicinska sestra. »Starejše, ki nimajo prevoza, vozijo k zdravniku, zobozdravniku, tudi v trgovino, tako da zanje res skrbijo,« razloži.
 

Problem ni eden, jih je več

Žalostno je, da je vas prazna. »Vendar ne moreš narediti čisto nič. Če ni možnosti, da bi ljudje tu preživeli, bodo tu ostali le medvedi, ki jih je sicer že sedaj veliko,« pove Branko Volf. Osilniška županja Alenka Kovač razloži: »Občina dela, kar lahko, da bi preprečili izseljevanje: prizadevamo si, da ohranimo šolo, dajemo prispevek za novorojenčke, prav tako šolarjem na začetku vsakega šolskega leta, skrbimo za starejše… vendar nimamo finančnih niti drugih možnosti, da bi lahko odpirali nova delovna mesta.«



Preboj bi pomenil dom starejših občanov v Osilnici, ki je zgrajen do tretje gradbene gaze, vendar se je dokončanje že pred časom zaustavilo. »Ta delovna mesta so življenjskega pomena za to dolino,« pravi Kovačeva. Država, ki jim je samovoljno dala žico, bi lahko samovoljno dala tudi kakšne spodbude, kot na primer nadomestila ljudem, ki živijo na območjih z migranti.
»Naš problem niso samo prazne vasi in pomanjkanje delovnih mest,« pravi Ivan Črnkovič, ki se strinja, da imajo na tem obmejnem in redkoposeljenem območju kopico problemov: praznjenje območja, prometna odmaknjenost, šengenska meja, žica na meji, medvedi… »Ničesar več ni, da bi ljudi obdržali v Kostelu; tudi miru, ki je bil včasih tu, ni več,« pravi Črnkovič, ki doda, da občina sama ne more narediti nič.



Zato je osem občin pripravilo pobudo predsedniku vlade, za katero upajo, da jo bo v kakšnem mesecu dni podprlo vseh 30 občin ob hrvaški meji. S pobudo želijo spodbuditi državo, da bi z določenimi ukrepi pomagala območjem zaradi migracij. Za občino Kostel pa je rešitev relativno preprosta, pove Črnkovič: »Iz nerazvitosti in zaostalosti se lahko rešimo tako, da dobimo status davčne oaze in s tem v Kostel privabimo podjetnike in kapital.« V občinah, ki imajo nižje dohodke na prebivalca, bi podjetja s proizvodnjo pet let ne plačevala davka od dobička, nadaljnjih deset let pa bi plačevala le polovico. »V tem okolju bi morali zagotoviti podjetjem prijazno okolje,« je jasen Črnkovič.

In še doda: »A nas nihče niti ne sliši.«