Do zadnje kaplje krvi Ukrajincev

V Pismih bralcev 21. junija na 7. strani Dela sta dva prispevka, ki se ukvarjata z Ukrajino in položajem Slovenije v tej vojni.

V prvem Svetovna revolucija kot rešitev (ukrajinske krize)? Dimitrij Rupel polemizira s Spomenko Hribar, v drugem Vojna v Ukrajini – dva poziva vladi pa Andrej Cetinski piše o razlikah med dvema pozivoma: podpisnika prvega sta tudi dva nekdanja predsednika, Türk in Kučan, podpisnikov drugega pa je veliko, med drugimi ga je menda podpisal tudi Gregor Golobič.

Pismu Cetinskega v prid prvemu pozivu ni kaj dodati. Ravnanje slovenske vlade v skladu s prvim podpisom je edino koristno. Ne oporekam Ruplovemu poznavanju zunanjih zadev, saj je bil dolgo zunanji minister, česar tudi nikdar ne pozabi povedati, vendar njegov pristop vodi k naslovu tega sestavka. Centralna oblast Ukrajine s svojim ravnanjem ni povsem nedolžna, saj je zatirala rusko prebivalstvo na vzhodu in mu ni priznavala avtonomije, zato se mnogi s tega območja borijo na ruski strani. Putin je to le izkoristil, preprečiti pa je hotel vstop Ukrajine v Nato. Rupel se najbrž dobro spominja kubanske krize, ko so ZDA preprečile namestitev ruskih raket na Kubi. Nadaljevanje ukrajinske vojne je najbolj pogodu ZDA, ki imajo od tega korist in ki jim je, kot kaže, celo uspelo utrditi Nato in vanj zvabiti države, ki so se doslej držale ob strani.

Da gre Ukrajini nuditi humanitarno pomoč, za kar se zavzema Spomenka Hribar, mislim tudi sam. Rusija je premočna, da bi se pustila osramotiti, podpora Putinu pa najbrž ne kaže, da bi ga bilo mogoče vreči z oblasti in pripeljati pred sodišče za vojne zločince; sodila mu bo zgodovina. Rešitev problema so mirovni pogovori, v katerih bo Ukrajina opustila željo po članstvu v Natu in vzhodnim pokrajinam dala dovolj avtonomije, če se bo hotela izogniti njihovi odcepitvi. Tu dobivamo novo podobnost z jugoslovansko krizo in osamosvojitvijo Slovenije. Tudi takrat je šlo za željo Slovenije po večji, predvsem gospodarski avtonomiji, pristajali bi na konfederacijo ali asimetrično federacijo. Nerazumno ravnanje Miloševića in Tuđmana je to preprečilo in Jugoslavijo pognalo v vojno, iz katere smo Slovenci izšli z najmanj žrtvami, Makedonci z razumnim Gligorovom pa celo brez njih.

Naj dodam še svoj staro željo, to je izstop Slovenije iz Nata, kjer nimamo kaj početi; s članstvom le povečujemo stroške in smo vsaj moralno soudeleženi pri milijonih beguncev ter stotinah žrtev nesmiselnih posegov v Irak, Sirijo in Afganistan.