Galerija
Desetnici na rob
V pravilih nagrade je jasno zapisano, da je »nagrada namenjena izključno članom DSP-ja«.
Letošnjo Desetnico je Društvo slovenskih pisateljev podelilo v svojih prostorih na Tomšičevi ulici 12 v Ljubljani, podelitev je prenašalo prek Facebooka. Foto Jože Suhadolnik
Prvo pojasnilo že na začetku. Moj pomislek o nagradi Desetnica ni namenjen letošnji nagrajenki Jani Bauer za delo Ding dong zgodbe. Iskrene čestitke, kajti vsaka nagrada je dokaz dobro opravljenega dela.
In še drugo pojasnilo. Ker ne pišem otroške in mladinske literature in ker nisem član Društva slovenskih pisateljev (vzrok za nečlanstvo je nepomemben za ta zapis), odpadejo vsi morebitni očitki, da iz mene govorijo zavist, užaljenost ali celo zloba.
Problem z Desetnico je načelne narave. V pravilih nagrade je jasno zapisano, da je »nagrada namenjena izključno članom DSP-ja«. Ker na Slovenskem ni druge nagrade, namenjene določenemu (otroška, mladinska literatura) literarnemu področju (omeniti je sicer treba še bienalno Levstikovo nagrado, ki pa jo podeljuje Založba Mladinska knjiga za dela, izdana pri tej založbi), pomeni, da je z Desetnico nagrajeno a priori najboljše literarno delo omenjenih vsebin. Izključevalni pogoj (članstvo v DSP) pušča ob robu vse tiste avtorje in avtorice otroške in mladinske literature, ki niso člani/ce DPS.
Še več, iz meritorne konkurence izključuje njihova dela, ki bi, hipotetično, po svoji kakovosti lahko presegla vsakoletno nagrajeno delo.
Na kaj napeljuje omenjena »pisateljska« klavzula? Da se DSP zaveda, da niso vsi književni ustvarjalci/ke njegovi člani. Če bi namreč bili, je klavzula povsem odveč. Pove pa pogoj še mnogo več in vse tisto je zaskrbljujoče. Pove namreč, da je DSP (predvidevam, da njegova vodstva – od leta 2004 naprej) prepričano, da so samo njegovi člani usposobljeni pisati dela, ki zaslužijo nagrado. In da zunaj zidov na Tomšičevi 12 ne nastaja nič, kar bi bilo vredno vsaj objektivne presoje vsakoletnih žirij. Izločeni avtorji/ce so po tej logiki drugorazredni/ne in jim med izbranimi ni mesta.
Privilegij, ki ga uvaja omenjeni pogoj, seveda nima prav nobene povezave z ustvarjalnim potencialom pišočih. Nima in ne more imeti. Da DSP s svojim selekcioniranjem upravičencev do »tekmovanja« za nagrado škoduje tudi sami nagradi in ji v končni fazi celo zmanjšuje pomen in veljavo, mu očitno še ni prišlo v zavest. Saj (nagrada namreč), spet hipotetično, pokriva samo del korpusa literarnih ustvarjalcev, ki pišejo za otroke in mladino.
Onemogočanje odprte konkurence kaže na superiorno pozo DSP, ki se manifestira v zanikanju sveta zunaj okvirov društva. Priseganje na pravila stanovskega društva je nično vsakokrat, ko delovanje društva neutemeljeno poseže v presojo umetniške, v danem primeru literarne produkcije in njenih ustvarjalnih dosežkov.
Pa ne, da skriva ta ozkoglednost v sebi tudi strah, da bi kdo, ki ni član/ica DSP, utegnil »ukrasti« priznanje in malo tudi slave, do katere so očitno abonirani samo izbrani.
In še drugo pojasnilo. Ker ne pišem otroške in mladinske literature in ker nisem član Društva slovenskih pisateljev (vzrok za nečlanstvo je nepomemben za ta zapis), odpadejo vsi morebitni očitki, da iz mene govorijo zavist, užaljenost ali celo zloba.
Problem z Desetnico je načelne narave. V pravilih nagrade je jasno zapisano, da je »nagrada namenjena izključno članom DSP-ja«. Ker na Slovenskem ni druge nagrade, namenjene določenemu (otroška, mladinska literatura) literarnemu področju (omeniti je sicer treba še bienalno Levstikovo nagrado, ki pa jo podeljuje Založba Mladinska knjiga za dela, izdana pri tej založbi), pomeni, da je z Desetnico nagrajeno a priori najboljše literarno delo omenjenih vsebin. Izključevalni pogoj (članstvo v DSP) pušča ob robu vse tiste avtorje in avtorice otroške in mladinske literature, ki niso člani/ce DPS.
Še več, iz meritorne konkurence izključuje njihova dela, ki bi, hipotetično, po svoji kakovosti lahko presegla vsakoletno nagrajeno delo.
Na kaj napeljuje omenjena »pisateljska« klavzula? Da se DSP zaveda, da niso vsi književni ustvarjalci/ke njegovi člani. Če bi namreč bili, je klavzula povsem odveč. Pove pa pogoj še mnogo več in vse tisto je zaskrbljujoče. Pove namreč, da je DSP (predvidevam, da njegova vodstva – od leta 2004 naprej) prepričano, da so samo njegovi člani usposobljeni pisati dela, ki zaslužijo nagrado. In da zunaj zidov na Tomšičevi 12 ne nastaja nič, kar bi bilo vredno vsaj objektivne presoje vsakoletnih žirij. Izločeni avtorji/ce so po tej logiki drugorazredni/ne in jim med izbranimi ni mesta.
Privilegij, ki ga uvaja omenjeni pogoj, seveda nima prav nobene povezave z ustvarjalnim potencialom pišočih. Nima in ne more imeti. Da DSP s svojim selekcioniranjem upravičencev do »tekmovanja« za nagrado škoduje tudi sami nagradi in ji v končni fazi celo zmanjšuje pomen in veljavo, mu očitno še ni prišlo v zavest. Saj (nagrada namreč), spet hipotetično, pokriva samo del korpusa literarnih ustvarjalcev, ki pišejo za otroke in mladino.
Onemogočanje odprte konkurence kaže na superiorno pozo DSP, ki se manifestira v zanikanju sveta zunaj okvirov društva. Priseganje na pravila stanovskega društva je nično vsakokrat, ko delovanje društva neutemeljeno poseže v presojo umetniške, v danem primeru literarne produkcije in njenih ustvarjalnih dosežkov.
Pa ne, da skriva ta ozkoglednost v sebi tudi strah, da bi kdo, ki ni član/ica DSP, utegnil »ukrasti« priznanje in malo tudi slave, do katere so očitno abonirani samo izbrani.
Sorodni članki
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Predstavitvene vsebine
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji