Desetnica zgodbama o že vezani vezalki in dozorevanju ob popravljanju »peciklov«

Na Društvu slovenskih pisateljev (DSP) so nocojšnji večer namenili razglasitvi končne odločitve letošnje nagrade desetnica, ki jo tradicionalno podeljujejo za najboljše otroško oziroma mladinsko delo.

Letošnji nagrajenki sta dve, in sicer Aksinja Kermauner, avtorica slikanice Žiga špaget je za punce magnet z ilustracijami Zvonka Čoha (Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije), in Suzana Tratnik, ki je nagrado dosegla za roman Tombola ali življenje! (Mladinska knjiga). Med deset nominirancev za nagrado, ki jo je nazadnje lani za mladinski roman Kit na plaži prejel Vinko Möderndorfer, so sicer prodrli še Jana Bauer, Milan Dekleva, Neli Kodrič Filipić, Nataša Konc Lorenzutti, Miroslav Košuta, Sebastijan Pregelj, Vesna Radovanovič in Anja Štefan.
 

 

Kot je zapisala letošnja žirija, se Aksinja Kermauner v svojih delih ukvarja predvsem s slepoto in slabovidnostjo oziroma z odnosi med polnočutnimi ljudmi in ljudmi s posebnimi potrebami. Je avtorica prvih izvirnih leposlovnih besedil v lahkem branju (doslej je izšla povest Cvetje in ogenj, 2016), v dela vnaša elemente humorja, predvsem pa optimizem, za katerega se dozdeva, da je v sodobnosti nekako preživeta kategorija. Enako velja tudi za nenehno spominjanje na pomembnost prijateljstva, razumevanja med ljudmi (predvsem preseganje medgeneracijskih konfliktov) in na skrb za okolje.

Nagrajena slikanica Žiga špaget je za punce magnet je namenjena osebam z okvaro sluha. Gre za nadaljevanje zgodbe z naslovom Žiga špaget gre v širni svet (ta je izšla v dveh slikaniških variantah, z brajico in v drugi knjigi s slovenskim znakovnim jezikom). Špaget se odpravi v svet, ki je zanimiv: po doživljaju s plesnimi glisticami sreča vezalko Zalko. Zaljubi se vanjo, toda ona je žal že vezana. Tedaj prileti vrana Morana, da bi jo pojedla, a jo Žiga reši. Čeprav je postal njen srčni junak, se poslovita, ker gre Žiga novim dogodivščinam naproti.

Besedilo je prilagojeno razumevanju gluhih in gluhoslepih oseb v Sloveniji, zato je natisnjeno v slovenskem znakovnem jeziku (v obliki risb kretenj), v povečanem tisku in v brajici, slikanica je opremljena tudi s QR kodo, kjer je možno zgodbo spremljati tudi v videoposnetku pripovedovalke v slovenskem znakovnem jeziku, zapisano je tudi v lahkem branju. Jezikovni minimalizem, ki pa si vendarle dovoli neologizme (npr. Zaglistaj z nami!), kakršni so bili opazni že v prvem delu (Žiga odšpageta v svet, jabolko se je skoraj popeškalo od strahu, na koncu pa špagetu popeclja v slovo), in besedne igre (npr. s stalnimi besednimi zvezami Testenine se ne damo kar tako!), odlično dopolnjujejo ilustracije. Predvsem pa je delo samo po sebi velika spodbuda za vse polnočutne, da bi razumeli in sprejemali različnosti, da bi torej vsi skupaj postali bolj strpni.


 

 

Suzana Tratnik je po mnenju žirije morebiti bolj prepoznavna kot pisateljica angažirane proze za odrasle, a je doslej izdala tri mladinska dela, Zafuškana Ganca (2010), Ime mi je Damjan (2001 in dva ponatisa 2014) in mladinski realistični roman Tobmola ali življenje! (2017), s katerim je bila nominirana tudi za nagrado modra ptica (2016).

Roman je izsek iz vsakdana 16-letne Prekmurke Mije, ki je pustila šolo in se preizkuša v raznih zaposlitvah. To je viharen čas tudi na čustvenem polju: zaljubi se v fanta prijateljice (tudi polsestre, česar še ne ve), doživi ljubezensko izdajo, na novo zakoliči odnos do očeta, prehodi pot do pekla in celo poskusi napraviti samomor, ki se ji ponesreči … Ves čas pa se trudi najti srečo ali vsaj nadomestek v obliki tombole, srečk in kart za šloganje, dokler ne najde sanjskega poklica – popravljanja peciklov – in dozori.

Osebe v romanu, kot še piše v utemeljitvi nagrade, zažarijo v močnih karakternih barvah, galerija likov je slikovita: vsakdo je poseben. Še zlasti inovativna je zgradba, saj je uvod v posamezna poglavja kratka zgodba na temo hitre sreče, ta se nikoli ne izteče dobro. Na koncu – kot v napetih kriminalkah – sede vsak kamenček mozaika na svoje mesto in osmisli celoto, ki je smešna in žalostna hkrati.

Pri tem se razgrne vsa ironija Čenovega napačno zapisanega tatuja: namesto born to lose (po znameniti skladbi Rayja Charlesa) ima napisano louse (gnida). Pisateljica v jedrnatem razpletu poda oris stanja literarnih likov v trenutku, ko se predstavitev izseka iz Mijinega življenja zaključi.