Delavske zgodbe: Mi, električarji!

Že 54 let je od tega, ko sem kot monter začel delati v elektrodistribuciji, a prej sem že tri leta kot vajenec pot potil.

To je bil čas konca elektrifikacije. Sodelavci, stari mački na nadzorništvu, so po vojni naredili hitre tečaje za elektromonterje in postali mali bogovi na svojem terenu, ker so v hiše pripeljali luč.

Jaz sem se najprej izučil za obratnega električarja in že obiskoval večerno elektrotehnično šolo. V vajeniški šoli je bilo hudo, a sem se kot KV delavec počutil spet vajenca. Šefa je motilo, ker sem ob delu obiskoval srednjo šolo. Naredil je vse, kar je lahko, da bi mi otežil šolanje. Je pa koristil moje znanje. Ko se je kakšnemu pomembnežu pokvarila instalacija ali stroj, sem moral takoj v akcijo, čeprav je bilo to izven naših delovnih obveznosti. Skrbeli naj bi le za omrežje do števcev.

Tudi delo na črno (fuš) nam ni bilo tuje. Delali smo priključke in inštalacije, kar ni bil naš posel. Predvsem jaz kot najmlajši in z ustreznim znanjem, sodelavca sta tačas pila in jedla, potem je sledil obračun, na kosu papirja, se razume. Material, delo, to je skupaj toliko in toliko … na roko. Ljudje so bili zadovoljni, saj je tovrstnih poklicev primanjkovalo. Ni bilo poceni, čeprav smo »fušali« med delovnim časom in s službenim materialom. Kolegom ni bilo nerodno delati obračuna pred mano. A za vsak slučaj, da bom tiho in ker sem bil priden, mi je glavni kasneje podaril kak drobiž, za kavo, kar me je še bolj prizadelo. Želel sem si, da bi obračun opravil brez moje prisotnosti.

So pa bili naši tudi maščevalni. Če nas kdo ni ustrezno pogostil (po tistih hribih, kjer smo gospodovali, je bilo še veliko revščine), je to kasneje plačal. V zimskem času smo šli na teren le, če je bil defekt. Sicer smo v delavnici kuhali slastne malice, pili in kartali. Tako vsaj lačen nisem bil, kot se je dogajalo v vajeniški šoli. No, malo smo šli tudi ven, od ene do druge gostilne.



Če pa je bil problem pri pomembnežu, smo morali takoj na teren. Jaz tudi tja, kjer ni bila naša pristojnost. Ko pa je od daleč iz zasneženih hribov pripešačil kak revež povedat, da pri njih že nekaj dni ni elektrike, in prosil, da čim prej odpravimo napako, ker so težko preživljali dolge noči brez luči, pa ga je šef že na vratih ostro odpravil z besedami, kako da smo obremenjeni in da bomo odpravili defekt, ko pridejo na vrsto. Očitno smo že takrat poznali (umetne) čakalne vrste! Z nasmehom nam je rekel, bodo že počakali kak teden ali dva, da nas bodo bolj cenili.

Težko sem prenašal te krivice. Že kot osnovnošolec sem bil izobčen. V vajeniški šoli sem bil vozač in kmetavzar za sošolce – malomeščane. Kot monter sem bil spet najmanj vreden. Izkoriščali so me in brez sramu pred mano povzročali krivice drugim. Bil je socializem in med nami so bili, bolj kot ne, koristoljubni komunisti in pritajeni antikomunisti. A denar so imeli radi vsi.

Odrinjena cerkev je bila takrat najbolj cenjena, precej bolj, kot je danes. Vsega tega na prehodu v odraslost nisem razumel.
Zdaj sem vsem, ki so mi pili kri, hvaležen, kajti to me je poganjalo naprej v šole. S hudimi kompleksi se mi je pri 22 letih uspelo vpisati na fakulteto za elektrotehniko (redni študij), ki sem ga končal z odliko (osemletko prej nezadostno), pa še veliko sem delal v avtošoli. Na trpljenje, ki sem ga prestal, imam zdaj prijetne spomine. Marsičesa sem se naučil, spoznal in se utrdil. Večkrat sem se v vajeniški šoli spraševal, zakaj nekateri ljudje ravnajo z živalmi lepše kot s soljudmi?

Ampak saj je bilo super napram temu, kar so prestali ljudje med vojno in še prestajajo v vojnah ali zaradi njih. In kot monter sem doživel tudi veliko lepega. Užival sem, ko sem smel sam z motorjem po hribovskih vaseh menjati števce ali odpravljati okvare. Ni bilo le enkrat, ko sem zvečer v postelji začutil veselje, radost, pa nisem vedel, zakaj. Zato verjetno ne, ker tisti dan nisem doživel kaj hudega. Večkrat je pela šiba božja in tesnoba me je spremljala v noč. Moral sem brskati po spominu, da bi spoznal, kaj me je osrečilo, in našel vzrok moje radosti. Bile so različne stvari.



Enkrat sem neki starki v osamljeni bajtici menjal števec. Ponižno me je opazovala in čutil sem, da bi nekaj rada. Opogumil sem jo, da mi je zaupala težavo. Vem, da ni to vaša naloga, je plaho rekla, a v sobici mi ne gori luč, pa sem mislila, če bi lahko pogledali. Zamenjala sem žarnico, pa vseeno ne gori. Seveda, sem rekel. Premaknil sem spodnji kontakt v grlu in privil žarnico, ki je zasvetila. Bila je vesela in me vprašala, koliko je dolžna. Zasmejal sem se. Zakaj pa, kaj pa sem naredil? Vam smem ponuditi vsaj malo jabolčnika, drugega žal nimam. Nisem bil žejen, sem pa prikimal in oba sva bila srečna.

Ta sreča se je kmalu nekam skrila, sledili so drugi dogodki, zvečer pa je spet pokukala na dan in me vzradostila. Za take trenutke se splača živeti. Pa nobenega denarja ni bilo treba. Če bi ga takrat od starke vzel, bi me zvečer skelelo, pa tudi ne bi vedel, zakaj.

A kaj so bile krivice, kot sem jih doživljal pred pol stoletja, proti temu, kar se danes dogaja izključenim in revnim, tudi mladim in zaposlenim. Žalosten sem, ko vidim zmanipulirane ljudi.

Tudi dobri, pošteni prijatelji in znanci ne verjamejo, da kot prostovoljec inštruiram učence in dijake. Veliko jih vpraša, koliko pa ti za to plačajo? Ponovim, da sem prostovoljec, ki mu pokojnina zadošča za preživetje. In kako uživam, če učencu uspe. Tudi za pisma, ki mi jih objavite v tem časopisu, ne verjamejo vsi, da niso plačljiva. Ne razumejo, da je sreča v tem, ko daješ pomoči potrebnim ali ko delaš za skupno dobro. Daješ, a tudi veliko dobiš. Srečo, radost, kaj bi lahko več? Če je delo plačano, se greš hlapca ali biznis, kar je potrebno za preživetje, a to ne osrečuje!