Dekle, ki poudarja ukradene sanje mladini

Švedsko ekološko aktivistko Greto Thunberg lahko na različne načine interpretiramo prav zato, ker poudarja ukradene sanje mladini kot njihovi in naši prihodnosti. Videti je, da vrača politiko politiki tako kot znanost o okolju spoštovanju znanosti nasploh.
Kot šestnajstletno dekle seveda še nima izdelane življenjske filozofije, ki jo zastopa, ima pa jasna osebna prepričanja, ki jih brani z osebno držo. Zaradi njih bo verjetno enkrat v prihodnosti predlagana za Nobelovo nagrado za mir.

Vemo, da je treba na novo izumljati skupni svet s skupnim občutkom, katerega pomen so poudarjali že v antiki (grško koinonia, latinsko sensus communis). Študentski oziroma mladinski protesti imajo svojo zgodovino. Nemški sociolog Helmut Schelsky je že v 50. letih prejšnjega stoletja pisal o skeptični generaciji za zaprtimi vrati. Študentski protesti v Parizu in drugod po svetu so bili leta 1968 naperjeni proti etablirani politiki v kapitalizmu na zahodu in socializmu na vzhodu. Tedaj je šlo za togo okostenelo politiko in nesposobnosti, da bi se socializem s človeškim obrazom razvil na vzhodu in kapitalizem reformiral na zahodu. Celo geslo pariških študentov »hočemo nemogoče« je podobno sedanjim protestnikom.
 proti podnebnim spremembam. Gre za podobo sveta v celoti s kakovostjo preživetja v njem. Strah pred ‘zaprtimi vrati’ za prihodnost in hrepenenje po nemogočem, ki bi pri podpori vseh odločevalcev postalo mogoče, se pojavlja tudi danes. Spominja tudi na protest Emila Zolaja z obtožujem (j’accuse) v Dreyfusovi aferi. Pri Gretini obtožbi »kako si drznete« pa gre za afero onesnaženja celega planeta. Sedanji samovšečni oblastniki si drznejo lagati sami sebi, kar je oblika samozaslepljevanja, skorumpirati svobodo, ki je ideal zatiranih, in zamenjevati dolgoročne odločitve za kratkoročne koristi kapitala.



Pri nas minister Simon Zajc poudarja, da podpira vse aktivnosti različnih organizacij, ki si prizadevajo za boj proti podnebnim spremembam, še posebej pa mlade, ki so glavni nosilec izvajanja aktivnosti na tem področju. Izpostavil je tudi oblikovanje predloga zakona o podnebni politiki, ki ga je ministrstvo za okolje in prostor (MOP) 12. septembra 2019 izročilo v enomesečno javno obravnavo. Glavni cilj zakona je doseči ogljično nevtralnost – to je ničelno stopnjo neto emisij toplotnogrednih plinov za obdobje do leta 2050. Pri tem zakonu bi kazalo redefinirati vlogo naravnega prava. To naj bi nas usmerjalo k uveljavljanju pravice do sonaravnega bivanja. Naravno pravo, ki zastopa le ohranjanje (kolikor toliko) čistega zunanjega okolja, na primer z učinkovito reciklažo odpadkov, pozablja pa na naše nravne vrednote v duhu svetovnega etosa in ustvarjalne potenciale za skupno dobro, je enostransko parcialno. Naravno pravo izhaja iz človekovih naravnih in ne tehnološko umetnih potreb. Je uresničevanje cilja »nazaj k naravi«. Greta opozarja na sramotna znamenja pohlepa po denarju, zaradi katerega bi moralo biti današnje odločevalce sram. William Ophuls v Platonovem maščevanju (2011) vidi rešitev v prihodnjih majhnih vaških skupnostih.

Svetovni voditelji naj bi razumeli osnovne človeške stiske in kaj ukrenili, da nas ne bi bilo strah pred umiranjem človeškega v sebi. Mladi Marx je v Kritiki nacionalne ekonomije zapisal: »To, da je človekovo fizično in duhovno življenje povezano z naravo, nima drugega smisla, kot da je narava povezana s samo seboj.« (Marx-Engels, 1969, Izbrana dela I, str. 308) Človek torej dela po meri vsake vrste in to po njeni notranji meri. Ravno obratno pa je pretežno narcisoidno in nekrofilno stališče nacionalne ekonomije, ki jo Amerika, Kitajska itd. postavljajo nad ojkonomijo, ki funkcionira kot domača samooskrbna pridelava. Marsikdo še danes ne razume, da je vprašanje človečnosti radikalno in ne zgolj kompromisno diplomatsko vprašanje. Zato proces humane globalizacije zaostaja na račun kolateralne škode.

Podnebne spremembe so vaja iz ponižnosti. Sicer pa velja po psalmu Am 6, 1.a 4-7: »Gorje Vam, lahkomiselni na Sionu, brezskrbneži na samarijanski gori.«