Decentralizacija zdravstva

Vsaka zdravstvena ustanova – pa najsi bo to zdravstveni dom, bolnišnica, razne ambulante, medicinski centri in še vse druge – opravljajo neko zdravstveno dejavnost, ki jo pač morajo in lahko, če imajo za to ustrezno izobražen kader in ustrezne razmere za varno in strokovno delo. Nemogoče je z zakonom predpisati, koliko naj dela katera ustanova in posamezni zaposleni. Predpisati je potrebno le, da dela strokovno pravilno, kar pa zajema tudi pravočasno dostopnost in najvišjo možno strokovnost zdravstvene obravnave.

Že v 70. letih sem imel priliko občutiti »sindrom« centralizacije zdravstva. Takrat je o vsem odločala – saj vemo, kdo. V moji ustanovi smo imeli človeka (sekretarja), ki je hodil s sestanka na sestanek, večinoma na občinski komite. Potem pa je solil pamet tistim, ki smo res delali z bolniki. In ta praksa centralizacije vodenja zdravstva se kar nadaljuje in postaja čedalje bolj prisotna in moteča ter v bistvu predstavlja coklo v razvoju in napredku.

Ne vem, ali nekateri ne razumejo ali nočejo razumeti, da zdravnikov, medicinskih sester, laborantov, rentgenskih inženirjev in tudi strežnic ter drugega osebja ni mogoče normirati, predvsem pa ne predpisovati z zakonom. Delati morajo pač toliko, kolikor je treba.

Večkrat sem že omenil svoj primer in primer mojih sodelavcev. In ga bom ponovno. Moja prva delovna organizacija je bila Klinika (tedaj še Inštitut) Golnik in vodstvo je celo spodbujalo delo pri drugih delodajalcih, ker so bile za to marsikje potrebe, in še moja ustanova je imela od tega koristi. Predvsem pa so imeli korist bolniki, ker smo zdravniki prihajali k njim in se njim ni bilo treba voziti v oddaljene kraje. Hodili pa nismo samo zdravniki, ampak tudi drugi profili. Tako smo odhajali pomagat v ZD Kranj, Grosuplje, Kočevje, tudi v Ljubljano, Sežano, Topolšico in mnoge druge kraje. In nihče tega ni problematiziral.

Sedaj se pa zopet pojavljalo težnje po popolni centralizaciji zdravstva, ki je že sedaj preveč centralizirano, in, kar je še huje, po omejevanju dela pri drugih delodajalcih, ki zaradi raznih vzrokov ne morejo zagotoviti osnovnih potreb prebivalstva nekega območja. Kaj pa ima ministrstvo za zdravstvo (namenoma uporabljam besedo zdravstvo) z organizacijo dela posameznih zdravstvenih zavodov? Nič. To se tiče vodstev zdravstvenih zavodov in plačnika zdravstvenih storitev, ki je v bistvu tudi zastopnik pacientovih pravic.