Dan potem bo izjemno težak

Vedno se bodo našli ljudje, ki bodo kritizirali ukrepe vlade in drugih odgovornih v skrbi za javno zdravje. Nima smisla razpravljati s tistimi, ki se s sprejetimi ukrepi ne strinjajo in se nikoli ne bodo, saj bodo po koncu krize – upam, da čim bolj srečnem – na dolgo in široko razpravljali o tem, kako so bili ukrepi pretirani in nepotrebni.

Ponovil bom frazo, da je po bitki lahko vsak general pameten. Vendar pametni so tisti generali, ki so pametni še pred bitko. In v aktualnem primeru so to vsi, od zdravstvenih delavcev, vlade, NIJZ, zdravniške zbornice, policije, vojske, civilne zaščite in preštevilnih drugih, ki ravnajo tako, kot jim narekuje skrb za javno zdravje in njihovo znanje. Da je pandemija s koronavirusom dosegla apokaliptične razsežnosti, nas rotijo predvsem Italijani. Ob taki pandemiji so potrebni pač rigorozni ukrepi, pa četudi se na prvi pogled zdijo pretirani in na videz morda celo absurdni ter bizarni. A o tem se bo zanesljivo veliko govorilo dan potem.

Med epidemijo je največ naporov usmerjenih k preventivi širjenja bolezni in zdravljenja najtežje bolnih. Da nam primanjkuje ustrezno opremljenih bolniških oddelkov, je ena glavnih pomanjkljivosti naših bolnišnic. Kolikor je meni znano, ima le Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKCL deset ločenih boksov za zdravljenje bolnikov, med katerimi mora biti zagotovljena maksimalna možna izolacija in ne provizorična zavesa, da ne pride do prenosa okužbe z enega na drugega bolnika in na zaposlene.

Na Kliničnem oddelku za intenzivno interno medicino UKCL, kjer sem delal največ časa svoje delovne dobe, pa so razmere, milo rečeno, absolutno neustrezne, da ne rečem katastrofalne. Moj žal pokojni predstojnik je bil težke bitke za izboljšanje razmer, a žal tega ni dočakal. Kako je v drugih slovenskih bolnišnicah, ne vem, mislim pa, da ni dosti bolje, predvsem pa ni dovolj sob za popolno osamitev bolnikov, ki osamitev nujno potrebujejo. Treba pa je upoštevati tudi dejstvo, da morajo intenzivni oddelki vseh bolnišnic hkrati zdraviti tudi druge življenjsko ogrožene bolnike, ki ne morejo biti zdravljeni nikjer drugje.



Opreme, ki je ob masovnih nesrečah ključnega pomena, in tu mislim predvsem na aparate za predihavanje pljuč (ventilatorje), nikoli ni dovolj. Ti nepogrešljivi aparati so se izpopolnjevali zlasti po pandemiji otroške paralize po drugi svetovni vojni in potreba po njih je močno narasla, ker jih uporabljamo ne samo pri hudih obolenjih pljuč, ampak tudi drugih težkih bolezenskih stanjih in hudih poškodbah.

Na začetku moje zdravniške prakse v začetku sedemdesetih let smo imeli na Golniku – eni prvih bolnišnic v takratni državi – na voljo nekaj ventilatorjev in nemalokrat se je zgodilo, da smo jih posojali drugim ali so jih drugi posojali nam. Včasih nam jih je pa tudi zmanjkalo ali so bili v okvari, in spominjam se primerov, ki resda niso bili pogosti, ko smo izvajali predihavanje pljuč ročno s tako imenovanimi ambu dihalnimi baloni tudi po več ur ali celo več kot en dan. Vendar ob tako masovni potrebi, kot nam grozi tokrat, tako improviziranje ne bo mogoče.

Zato je sedaj prilika, da se opremimo z večjim številom teh naprav, ki so danes zelo sofisticirane in učinkovite, ker nikoli ne vemo, ali nam ne bodo prišle prav še kdaj. Poleg aparatur pa je seveda izjemno pomembno izobraziti čim več medicinskega kadra, ki bo s temi aparaturami znal upravljati in reševati tudi zaplete, ki pri tem precej agresivnem načinu zdravljenja niso redki in jih je potrebno čim prej spoznati in ustrezno zdraviti.

Po koncu epidemije pa bo prišel dan potem. A dan potem bo zahteval izjemne napore ne samo zdravstvene službe, ampak celotne družbe, ker bodo z njim prišli drugi zahtevni problemi. In tega bremena se pravzaprav ne zavedamo niti zdravniki. Mnogi bolniki, ki bodo preživeli to akutno okvaro pljučne funkcije, ki je posledica tako imenovanega citokinskega viharja (citokini so beljakovine, ki imajo pomembno funkcijo pri normalnem in patološkem vnetnem in imunskem odgovoru organizma), bo potrebovalo dodatno, verjetno dosmrtno medicinsko oskrbo, ker bodo imeli bolj ali manj hude trajne okvare pljučne funkcije.

Le za primerjavo mi na misel prihaja usoda preživelih žrtev napadov z iperitom med prvo svetovno vojno in hkratno epidemijo španske gripe, ki je zahtevala več življenj kot cela prva svetovna vojna. In ob tej zgodovinski izkušnji bi se veljalo zamisliti.