Dachauske risbe Zorana Mušiča na razstavi

Dachauske risbe Zorana Mušiča so preveč dragocene male umetnine in krhki dokumenti ključnih dogajanj med drugo svetovno vojno, da bi jih obravnavali površno.

V Moderni galeriji v Ljubljani je na voljo izjemna razstava, kakršne niso znali pripraviti v Parizu, Benetkah ali v spominskem centru taborišča Dachau. Kar 41 originalnih risb iz taborišča je razstavljenih v družbi nekaj podob serije Nismo poslednji. Nikjer in nikoli jih ni bilo toliko na voljo javnosti na enem mestu. Podobne razstave zaradi občutljivosti risb vsaj naslednjih deset let ne bo.

Posamezni novinarji različnih časnikov ne ločijo med komercialnimi razstavami in lastno hvalo priučenih kustosov – prodajalcev blizu Slovenije ter do sedaj največjo predstavitvijo originalnih taboriščnih risb velikega umetnika. Nekaj slišijo, nekaj povzamejo s spleta in to naj bi bilo dovolj za bralce. Nič boljši niso uradniki, ker so za tokratno razstavo v Moderni galeriji namenili le skromno podporo.

Zgodovina se vrti okoli Trsta, kjer so fašisti pred sto leti zažgali Narodni dom. Slovenci po tem kulturocidu vse do Maribora ali samozadostne Ljubljane nikoli več nismo znali dovolj svetovljansko razumeti in živeti z večplastno vrhunsko kulturo.
V Trstu je bil slikar Mušič zaprt leta 1944. Srečno se je izognil usodi 4000 pobitih rojakov v tržaški Rižarni. Iz Trsta so ga odpeljali v Dachau, kjer je bil šest mesecev kasneje med 2900 preživelimi Slovenci in desetkrat več preostalimi taboriščniki. Vrnil se je v Ljubljano, Gorico in ob Adrijo. Trst je Mušič popolnoma zapustil po končni razmejitvi z Jugoslavijo leta 1953 in se par let za tem odselil v Pariz. V Rižarno se je vrnil z razstavo podob umrlih iz taborišča šele spomladi 1997. Srečno naključje je, da je raziskovalec Franco Ceccotti dve desetletji kasneje našel 23 pozabljenih risb mrtvecev iz Dachaua v zapuščenem tržaškem arhivu. Te so skupaj z 18 drugimi risbami na novi razstavi v Ljubljani.



V Vatikanu je v preddverju Sikstinske kapele ena sama podobna Mušičeva risba opominjala na žrtve holokavsta kar leto dni. Brez resne omembe v slovenskih medijih.

Načrtna morija ljudi v koncentracijskih taboriščih je vplivala na vse nas. Drugačno je dojemanje slovenske umetnostne zgodovine ter literarno ustvarjanje v loku med Vladimirjem Kraljem, Igorjem Torkarjem in Borisom Pahorjem; ali od Adorna, Prima Levija, Celana do, vsaj posredno, Bernharda Schlinka.

Dachau je bil ključna šola slovenske likovne ustvarjalnosti, ki ostaja bolj kot ne prezrto poglavje. Dodana senca dachauskih procesov, ko »Slovenec (še vedno) mori Slovenca, brata«, je naš damoklejev meč. Pahorja preslišimo, na likovnike s spomini iz različnih taborišč pozabljamo. Vključno z Borčičem, Jakobom, Kobetom, Kopačem, Omerzo, Pengovom, Pregljem, Pirnatom, Uršičem, Vavpotičem, Vidmarjema. Obrobni poudarki v natisnjenih poročilih dnevnega časopisja pa nas s prave poti preusmerijo k banalnostim površnega pisanja. Prehitro povzemanje vprašljivih virov, ki Mušiča uvrščajo v vohunske zgodbe, mnenje, da je težko ustvarjene risbe nekje pozabil, je podcenjujoče za ustvarjalca in njegovo delo, za že objavljene natančne podatke v katalogih in na spletu, prav tako za bralce in zgodovino.

Obsojeni smo na upanje, da bodo likovni kritiki videli in pisali o tej in drugih razstavah za naše medije, kjer jim bodo razgledani uredniki namenili vsaj nekaj ustreznega prostora.