Videnja samotnega varuha resnice

Zamisel za razstavo Mušičevih del se je porodila lani v krogu galeristov, ki so sodelovali pri tedanji­ veliki pregledni razstavi Poezija tišine v muzeju Leopold na Dunaju, kjer je bilo na ogled 160 del velikana slovenske umetnosti. Dogovorili so se, da bodo letos v Avstriji in Sloveniji pripravili novi razstavi Mušičevih del. Spomladi je bila na Dunaju na ogled razstava Zoran Mušič – Faszination der Malerei (Zoran Mušič – Fascinacija slikanja) pod okriljem galerije Magnet, zdaj je na vrsti Ljubljana: mednarodno razstavo so pripravili v galeriji Antikvitete Novak.



Kustosa razstave v muzeju Leopold sta bila direktor Hans-Peter Wipplinger in Ivan Ristić, na ogled so bila dela iz javnih in zasebnih zbirk v Sloveniji. K razstavi je z evidenco 348 Mušičevih del, najobsežnejšim arhivom Zorana Mušiča v Sloveniji in organizacijsko pomočjo pripomogla tudi Moderna galerija, ki je iz svoje zbirke, v kateri hrani šestdeset Mušičevih del, posodila delo Preprosta ograda in arhivsko gradivo. Razstavo je z besedami, da je po Parizu, Barceloni, Gorici, Trstu in Ljubljani zdaj na vrsti Dunaj, odprl takratni slovenski minister za kulturo Tone Peršak. Prav v Avstriji, v Gradcu, je pokojni direktor Moderne galerije Zoran Kržišnik leta 1966 Zoranu Mušiču (1909–2005) pripravil prvo retrospektivno razstavo v tujini, pozneje je bila na ogled še v Moderni galeriji, izbor del »tihega samotarja« pa je nato odpotoval tudi v Nemčijo.
 

Dolgo predstavljanje velikega slikarja

Za tokratno ljubljansko razstavo, so povedali v galeriji Antikvitete Novak, kjer je na ogled do sobote, se je treba zahvaliti številnim zasebnim galeristom in zbiralcem, ki so »s svojimi mušiči« omogočili to razstavo.

Med sodelujočimi so galerija Magnet (Dunaj, Celovec), Galleria Bordas (Benetke in Pariz), Galleria Torbandena (Trst), Galerie Welz (Salzburg), W&K Galerie Wienerroither & Kohlbacher (Dunaj in New York), Collection Mario Matasci (Locarno), Kunstraum Starmann (Celovec), Lah Contemporary (Bled) in posamezni zbiralci umetniški del iz Slovenije, Avstrije, Francije, Italije, Nemčije in Švice.

Strokovno podlago za razstavo in spremljajočo publikacijo sta prispevala velika poznavalca in strokovnjaka za Mušiča, ki sta za svoje raziskovanje, predstavitev in razumevanje tega slikarja leta 2011 dobila stanovsko priznanje Izidorja Cankarja – Breda Ilich Klančnik in Gojko Zupan, k razstavi je s poznavanjem in prispevanjem umetniškega dela iz svoje zbirke pripomogel še Igor Lah.
 

Taboriščnik številka 128231

Na razstavi Mušič so na ogled slikarjeva dela iz različnih obdobij, različni motivi in tehnike, tako da je razviden slikarjev celoviti opus, od zgodnejših del, del iz medvojnega časa, motivov s Korčule, Maribora in Ljubljane do tihožitij, na ogled so tudi dela iz časa po drugi svetovni vojni, ko je umetnik že ustvarjal med Benetkami in Parizom, s cavallini, znanimi istrskimi konjički, potopljenimi v sanjsko podobo krajine, siensko krajino ter beneško laguno.

Seveda so razstavljeni tudi motivi iz Dachaua; ti izhajajo iz osebne izkušnje taboriščnika številka 128231, ki je spodbudila njegov pretresljivi cikel Nismo poslednji. Na ogled so tudi avtoportreti ter podobe umetnikove življenjske sopotnice Ide Barbarigo oziroma motivi iz njegovega intimnega sveta.



S to razstavo se v našem prostoru nadaljuje kontinuirano predstavljanje tega slovenskega avtorja, ki so ga v tujini radi označili za Italijana ali pripadnika pariške šole. Čeprav je večino časa živel in ustvarjal v Parizu, je njegovo umetnost napolnjevalo zgodnje obdobje ustvarjanja na domačih tleh, na hrvaških otokih in Benetkah. S to razstavo Ljubljana nadaljuje dolgo predstavljanje velikega slikarja, začelo se je v Moderni galeriji leta 1959, sledile so mnoge razstave – tako v Moderni kot zasebnih galerijah, pa tudi večji projekti, kot je bilo sodelovanje najbližjih umetnikovih sorodnikov v Sloveniji, še posebej z donacijo nečakinje Vande Mušič Narodni galeriji Slovenije, kjer je – poleg stalne postavitve v galeriji gradu Dobrovo z deli, ki jih je umetnik leta 1991 podaril občini Nova Gorica, v upravljanje pa Goriškemu muzeju (zbirko je uredila Nelida Nemec) – stalno razstavljenih največ njegovih del.
 

Mušič in Handke

Galerija Magnet je pospremila razstavo z obsežnim štirijezičnim katalogom v omejeni nakladi Zoran Mušič – Fascinacija slikanja, ki sta ga uredila Siegbert Metelko, več kot dve desetletji in pol Mušičev prijatelj in tesni spremljevalec,­ in Wilfried Magnet. Besedila za katalog, v katerem je objavljenih več kot 150 ilustracij, so prispevali Metelko,­ Peter Handke, Ivan Ristić in Nataša Ivanović. Handke (v njegovem rojstnem Grebinju na Koroškem je Mušičeva družina preživela begunsko leto, dokler jih po plebiscitu leta 1920 niso pregnali avstrijski nacionalisti) in Mušič sta se spoznala v Benetkah: »Nekega dne sem se na nabrežju Zattere, nasproti bara, kjer sem pogosto sedel, znašel v ateljeju slikarja … Če zaprem oči, slišim Zorana govoriti o očetu Slovencu, upravitelju šole, ki sta ga prva svetovna vojna in propad avstro-ogrskega imperija prignala v malo koroško vas blizu jugoslovanske meje, kjer sem se dvajset let kasneje rodil ...«
 

Filozof in goli človek

Metelko, sicer zbiratelj in glasbeni strokovnjak, ponuja posamezne uvide v umetnikovo biografijo in popisuje, kako je gestapo Mušiča aretiral leta 1944 v Benetkah, od koder so ga najprej deportirali v koncentracijsko taborišče Rižarna v Trstu in potem v Dachau, obuja tudi spomin na Mušičevo prijateljevanje s Françoisom Mitterrandom, s katerim sta imela podobne poglede na zgodovino, politiko in umetnost (francoski predsednik mu je podelil odlikovanje vitez legije časti).

Ristić, kustos razstave v muzeju Leopold, v eseju analizira različna Mušičeva ustvarjalna obdobja in sklepa: »V starosti več kot osemdeset let je bil Zoran Mušič, ki je vse več živel v Benetkah in vse manj v Parizu, filozof in goli človek, prvo, da bi izrazil neustreznost vseh modrosti, drugo, da bi se približal bistvu, ki se skriva pod oklepom vrednot in identitet.«

Med strokovnjaki, ki vodijo obiskovalce po razstavi, sta tudi Breda Ilich Klančnik in Gojko Zupan, ki se z Mušičevim slikarskim opusom ukvarjata že desetletja ter sta odgovorna za njegovo temeljno in obsežno predstavitev na naših tleh. Zadnji vodstvi sta predvideni v sredo ob 18. uri in soboto ob 11. uri.

 

Dela dobitnika velike nagrade za grafiko na beneškem bienalu, nagrade ljubljanskega grafičnega bienala in nagrade Unesca na 30. bienalu v Benetkah hranijo najpomembnejše svetovne galerije, med njimi Musée national d'art moderne (Pariz), Tate Modern (London), Albertina (Dunaj), Vatikanski muzeji, Galeria Nazionale (Rim), MoMA (New York), Museo Ravoltella (Trst), Galleria d'Arte Moderna (Bologna), Galleria internazionale d'Arte Moderna Ca' Pesaro (Benetke), Stedelijk Museum (Amsterdam), Kunstmuseum (Basel) …