Čustveno izsiljevanje žensk v aktualni družbeni polemiki

Čeprav se uvrščamo v napredne demokracije, kjer naj bi bili enakopravnost in enakovrednost žensk zagotovljeni, to v praksi ni doseženo.

Urejanje enakovrednosti sega globlje v družbo. Na bistvenem področju, kot je ekonomsko, niso izenačene z moškimi. Ne razpolagajo z enako družbeno močjo, niso enako udeležene na vseh področjih javnega in zasebnega življenja ter nimajo enake koristi od družbenega napredka. Ob napredku na tem področju se stalno pojavljajo tako očitne kot prikrite ter prefinjene oblike njihovega izrivanja, med katerimi so v uporabi tudi čustvena sredstva, ki nanje delujejo močneje.

Aktualne družbene polemike se vrtijo okoli umetnega začetka in konca življenja, o splavu in evtanaziji. Ko gre za življenje, omenimo filozofa Singerja, ki ga znanstveni krogi večkrat citirajo v zvezi s praktično etiko. Opozarja, da je določanje meja človeškega življenja težava, povezana z vero, političnimi interesi ter strukturo in stopnjo razvitosti družbe. Življenje je nedotakljivo, sveto. Singer se sprašuje, ali se življenje začne po spojitvi spolnih celic ali ko se začne plod gibati ali ko je sposoben zaznati ugodje in bolečino, ko lahko preživi izven maternice ali ko se zaveda sebe. Na drugem koncu življenja isti avtor razmišlja o evtanaziji. Meni, da se prisilnega podaljševanja življenja nemočnih ob stopnjevanem trpljenju ljudje bojijo bolj kot smrti. Pri nas vsebuje odgovor o začetku življenja 55. člen ustave, ki je bil, pravijo poznavalci, usklajen med zadnjimi: odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Rojstvo je torej mejnik. Do takrat ima, pravno gledano, ženska možnost, da se odloči, ali se bo bitje rodilo (živelo), ne da bi bila negativna odločitev kriminalizirana. Do rojstva sta tako zarodek kot fetus del materinega telesa, s katerim sama razpolaga.

Naši predsedniki države (na fotografiji Nataša Pirc Musar) imajo težavo z uresničevanjem načela, kako biti »od vseh«. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Močan ali ključni vpliv na pojmovanje življenja ima prevladujoča religija. V svetovnih religijah so meje življenja, izenačene z mejo učlovečenja, različne. Budizem pojmuje dinamiko sveta kot sestavljanje in razstavljanje delov materije. Za stvaritev človeka oz. življenja mora biti prisoten gradnik zavest. V islamu sta življenje in verovanje isto, človek se ne sme vtikati v božje pristojnosti, nad žensko gospodari moški. V krščanstvu, to je v pri nas prevladujoči religiji, se življenje začne s spočetjem, ki je božje delo. Splav je nasilni poseg vanj, torej umor. Večina omenjenih religij glede na razvitost družbe ter glede na odmik od ortodoksnosti dodaja interpretacije božje volje, s katerimi nastane prostor tudi za splav. Še v prejšnjem stoletju je bil odnos ljudi do splava izven Cerkve strpnejši, saj je veljalo, da je to boljši ukrep kot zasmehovano življenje »pankrta« ali stradanje v preveliki družini. Siljenje v spoštovanje skrajno nazadnjaških načel neke vere je nasilje.

Latentno je slovenska družba kljub mnogim znamenjem modernizacije pretežno konservativna in posledično patriarhalna. Patriarhat se plazi v njene niše, če ima priložnost, mehka tla. Omenimo, da se v zvezi s splavom ne omenja moškega kot odgovornega za očetovstvo, čeprav ne spočenjamo brezmadežno. Kriva je zgolj ženska. Ob ekonomskem prikrajšanju ženske kot enem najmočnejših sredstev za odrivanje ženske gre še za polaščanje njenega telesa – nasploh, ne samo v zvezi s splavom. Ženske se za splav odločajo v stiski, vsak splav pa ima zanje emocionalne posledice, tudi vse življenje. Sredstva nazadnjakov so čustveno trpinčenje po stalnih vzorcih: sramotenje, vzbujanje slabe vesti, poniževanje, očitki, da so ženske morilke, zmerjanje pred ginekološkimi bolnicami, ustvarjanje iluzije pokopališč njihovih žrtev, nagrobni in drugi simboli v barvi krvi, veliko »okrvavljene« dekoracije ali v zadnjem času, na primer, razkazovanje ljubkih plastičnih fetusov deklicam, da bi vedele, kaj bodo umorile, če bodo kdaj splavile ... To je nasilje. Ni res, da je komunikacija v demokraciji brez meja, da vsak lahko izrazi vse, tudi nestrinjanje. Seveda, a nasilna komunikacija ni dopustna. Prepovedujemo fašistične simbole, žaljenje verskih malikov … A ženske pa lahko! Niso vredne zaščite?

Politiki bi morali v tem primeru uvideti širši kontekst teh pojavov. Naši predsedniki države imajo težavo z uresničevanjem načela, kako biti »od vseh«. A tako kot deljenje kart, eno meni, eno tebi itd., ni prav. Novim obrazom v politiki, ki morajo žal vladati že med učno dobo, je težko, zlasti če so preveč samozavestni. Nekdanji gospodarstveniki pa se morajo v politiki zavedati, da se v bitki za kapital empatija posuši, zato jo je treba obuditi z delom na sebi. Premier se je, tako se zdi, tega zavedel in se ustrezno opremil. Luštna je! Za vse drugo so plačani svetovalci. Že v času predsednika Pahorja smo se večkrat spraševali, kakšne svetovalce, za vraga, ima slovenski predsednik republike!

Nevladne organizacije so nadležni motilci konservativnega toka dogodkov, ki pa s »teženjem« prinašajo nov veter v smeri modernizacije in napredka, predvsem pa pomagajo pogledati skozi patino. Odnos do njih bi moral biti temu primerno subtilen.