CSD Ljubljana: poziv državi ob Zoranovi tragediji

V luči dogodka iz sredine decembra, ko se je na nas obrnila Policijska postaja Ljubljana Šiška in prosila za pomoč pri zbiranju podatkov za identifikacijo žrtve požara, ki je zajel prikolico v industrijski coni Stegne, se socialne delavke in delavci CSD Ljubljana obračamo na pristojne organe z apelom za takojšnje sprejetje ustreznih zakonodajnih rešitev, ki bodo izbrisanim omogočile dostojno bivanje v naši državi in s tem dostop do vseh njenih javnih servisov.

Žrtev požara je bil namreč Zoran Tešanović. Za strokovne delavke in delavec CSD Ljubljana, enota Ljubljana Šiška, gospod Zoran ni bil samo eden od 25.000 izbrisanih. Bil je oseba – oseba s svojimi potrebami, željami, strahovi, upanji. Z njim smo delali intenzivno zadnjih nekaj let, ko mu njegovo zdravstveno stanje ni več dopuščalo, da bi sam zmogel skrbeti zase. A ni bil vedno odvisen od drugih. Zoran je pred izbrisom delal. Na Ljubljanski tržnici je imel svojo stojnico. Po izbrisu se je njemu in 25.000 drugim ljudem spremenilo življenje. Stroka je z leti po izbrisu dognala, da je izbris tako močno posegel v življenja ljudi, da lahko kot posledico izbrisa identificiramo tudi posttravmatski stresni sindrom. Posledica izbrisa je namreč večkratna socialna izključenost posameznika. Slovenija je na svoj rob z eno odločitvijo, enim dejanjem odrinila tako posameznike kot družine in s tem kruto posegla v njihovo usodo.

Poleg Zoranovih prijateljev je CSD Ljubljana, enota Šiška, v sodelovanju z Mirovnih inštitutom, Slovensko filantropijo, Ambulanto s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja Pro Bono, Rdečim križem, Slovensko karitas, Društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice ter Mestno občino Ljubljana gospodu poskušal olajšati težko življenje na obrobju Ljubljane. S skupnimi močmi nam je prikolico, v kateri je preživel zadnja leta svojega težkega življenja, uspelo nekoliko sanirati. Položili smo polivinil na streho, da je ta nehala zamakati, ter izolirali tiste njene dotrajane dele, ki jih je bilo možno izolirati. Elektrike ni imel. Telefon je polnil v lokalu čez cesto. Hrano so mu dnevno dostavljali prostovoljci Slovenske filantropije. Sam si je na prenosnem plinskem gorilniku skuhal kakšno juhico, testenine. S plinskim gorilnikom se je tudi grel. Topla oblačila smo mu pozimi nosili z vseh strani. Pozimi je bila temperatura v prikolici podobna zunanji. Poleti v njej čez dan ni mogel biti – v njej je bilo kot v peklu. Zoran je težko hodil. Hodil je samo s pomočjo hodulje. Spretno se je naučil sestopati in vstopati v prikolico, potreboval je nekaj časa, a mu je vedno uspelo. Poleti je sedel pred prikolico, pod drevesom in se zahvaljeval bogu za obvoznico pod njim – mimovozeči avtomobili so vsaj malo premešali zrak, da se je lahko hladil.

Poleti je Zoran sedel pred prikolico in se zahvaljeval bogu za obvoznico pod njim – mimovozeči avtomobili so vsaj malo premešali zrak, da se je lahko hladil. FOTO ČRT PIKSI

Ja, Zoran je zadnja leta preživel na zunanjem robu Ljubljanske obvoznice. Kako simbolično, tja je kot izbrisani v resnici dejansko tudi spadal – na obrobje družbe, tako rekoč zunaj nje, brez pravic, brez možnosti, brez dostojanstva. In kljub temu da se nas je okoli našega Zorana zbralo kar nekaj – tako vladnih kot nevladnih, državnih in lokalnih organizacij –, nam ni uspelo preprečevati vse bede njegovega življenja. In tudi ne preprečiti tega, kar je ves čas kot senca viselo nad nami – kaj, če se nekoč, ko se bo Zoran grel, nekaj vname? Kaj, če Zoran v prikolici zgori? In zgodilo se je natanko to, česar smo se vsi, ki smo z Zoranom delali, najbolj bali. Črn dan je bil to za vse nas. Tega dne smo se med seboj klicali, a besed nismo imeli. V telefon smo molčali. In s tem smo si povedali vse.

Koliko Zoranov nas socialne delavke in delavce še čaka tam zunaj? To za nas niso samo številke. Za nas so to ljudje, ljudje, s katerimi imamo človeške odnose. Socialno delo je stroka, ki temelji na odnosu. Brez odnosa ni socialnega dela. Socialne delavke in delavci smo zavezani sledenju in spoštovanju kodeksa etičnih načel v socialnem varstvu. Ta nas zavezuje k odgovornosti do družbe. Socialne delavke in delavci smo se v skladu s svojo poklicno etiko dolžni boriti proti nepravičnosti in družbenim neenakostim – še posebej v korist najranljivejših posameznikov in skupin.

Na državo, na njene pristojne organe tako socialne delavke in delavci v svojem imenu, v imenu vseh izbrisanih in v imenu Zorana Tešanovića naslavljamo apel, naj v najkrajšem času sprejme zakonodajne mehanizme, ki bodo uredili status izbrisanih posameznikov ter jim tako omogočili dostop do vseh njenih javnih servisov. Ker imajo do tega pravico.