780 milijonov za vojsko? Ne, hvala!

Naj za uvod napišem, da nisem zadrta pacifistka. Tudi ne bom računala, koliko domov za starejše bi lahko usposobili za 780 milijonov evrov. Ali pa, koliko slabo plačanega pomožnega medicinskega osebja bi lahko najeli ali plačali bolje in s tem nekoliko olajšali življenje pacientom in osebju v teh koronskih časih.

Po mojem mnenju je znesek previsok zaradi naslednjega:

1. V bližnji prihodnosti se bodo vojne, če sploh bodo, bíle na kibernetskem in biološkem bojnem polju. Tanki in puške ne bodo pomagali.

2. Orožarska industrija je še posebej znana po tem, da jo obvladajo preprodajalci, ki zagotavljajo »provizije« (beri: podkupnine) za kupce. Slovenija je visoko na lestvici držav, kjer sprejemanje podkupnin ne šteje za sprevrženo, nemoralno dejanje, pač pa za način, kako »se znajdeš«. Če so v orožarski industriji podkupnine le približno en odstotek, bodo naši vrli kupci vojaške opreme v žep pospravili neobdavčenih osem milijonov evrov.

3. Zaradi podkupljivosti in nestrokovnosti naših zastopnikov in zelo usposobljenih prodajalcev orožja bomo na koncu dobili zastarelo in morda celo nedelujočo opremo. To se ne bo zgodilo prvič, in če te norosti ne ustavimo, žal, tudi ne zadnjič.

Nič me ne bi motilo in še vesela bi bila, če bi nekaj od tega denarja raje namenili za dodatno usposabljanje, dokvalifikacijo ali prekvalifikacijo vojakov, ki bi na ta način lažje našli dobre službe, ko bi se jim iztekla pogodba; za povečanje plač navadnih vojakov in s tem za širjenje nabora kandidatov za delo v vojski in morda celo privabljanje raziskovalcev in drugih intelektualcev; za razvoj in izboljšanje znanja in infrastrukture (opreme in orodij) za zaščito pred kibernetskimi in biološkimi napadi.