Znanilec česa je Hamburg

Ko so se na zaslonih v volilnih štabih političnih strank v Hamburgu pojavili rezultati vzporednih volitev, socialni demokrati (SPD) niso mogli skriti olajšanja, Zeleni pa ne navdušenja. »Naciji, ven!« so soglasno vzklikali pri Zelenih. Vzporedne volitve so nakazovale, da bo radikalna Alternativa za Nemčijo (AfD) izpadla iz hamburškega parlamenta, a se to na koncu ni zgodilo. Stranka se je v parlament vendarle uvrstila, pa čeprav komaj in z nižjo podporo kot pred petimi leti. Absolutni poraženci volitev pa so krščanski demokrati (CDU), ki so izgubili kar tretjino glasov in tako v zaporedje slabih rezultatov po deželah dodali še enega.

Kaj, če sploh kaj, napoveduje Hamburg? Je krvavenja SPD konec? Se začenja krvavenje CDU? Je AfD pošel zagon? So Zeleni nova stabilna stranka nemške politične sredine, ki vse bolj išče samo sebe? Na ta vprašanja težko odgovorimo zgolj na podlagi volitev v Hamburgu. Je pa dejstvo, da sta politični salto mortale v Turingiji in pokol v Hanauu prisilila nemško družbo, da resno odpre razpravo o tem, kako nevarna je skrajna desnica. Še celo nekateri, sicer osamljeni glasovi znotraj AfD so se včeraj spraševali, ali se ne bi morali v stranki vprašati, zakaj jih je javnost nemudoma povezala s pokolom v Hanauu.

Medtem ko je za večino nemške družbe to retorično vprašanje, zvezno vodstvo AfD za tovrstno povezovanje vali krivdo na medije in do njih sovražno nastrojeno družbo. Še posebej v Hamburgu, kjer da volilne kampanje sploh niso mogli peljati, saj da so jih na vsakem koraku zmerjali z nacisti. Je radikalizacija AfD z vse večjo močjo ekstremno desnega krila stranke, ki ga pooseblja Björn Höcke​ iz Turingije, ustavila vzpon stranke na zahodu? Je rasistično motivirani pokol v Hanauu sprožil pomisleke tudi pri volivcih AfD? Zgodovinsko gledano bi bil vzpon AfD na zahodu presenetljiv.



A precej več kot o AfD Hamburg pove o CDU. Tako slabega rezultata te stranke ni pričakoval nihče, niti največji pesimisti. Analiza volitev kaže, da je CDU najmočneje krvavela na račun Zelenih in SPD. Tudi velik delež tistih, ki pred petimi leti niso odšli na volitve, je svoj glas letos oddal Zelenim ali pa SPD. Še posebej slabo se je stranka odrezala med mladimi. Če bi bilo odvisno od volivcev, mlajših od 24 let, bi se CDU le za las uvrstila v parlament.

V Berlinu zavračajo ocene, da so v Hamburgu pogoreli zaradi Turingije, prerivanja okoli vodenja stranke in nejasnega političnega programa. A tega vtisa se je težko znebiti. Turingija je CDU povzročila vidno škodo, ki jo bodo v stranki težko sanirali. Na ponovnih volitvah v Turingiji bi stranka strmoglavila, kar jasno kaže, da so volivci CDU paktiranje z AfD močno zamerili. Kanclerka Angela Merkel ni več sama po sebi konj, ki vleče. Njeno slovo od vodenja stranke se kaže za precej zahtevnejši proces, kot je bilo sprva videti. Še več, nekateri celo menijo, da bi se morala Merklova zdaj zares na hitro posloviti, tudi iz kanclerske palače, in tako stranki omogočiti, da se prerodi brez njene sence. A kdo bi lahko stranko povlekel iz krize? Če je po Turingiji še kazalo, da stranka potrebuje človeka, ki bi nagovoril konservativnejše volivce, se s pokolom v Hanauu ta logika zdi precej vprašljiva. Kriza v CDU se tako še poglablja.

Vakuum, ki nastaja v političnih perturbacijah v državi, trenutno najbolje izkoriščajo Zeleni, ki nimajo obremenjujoče prtljage. SPD pa je s turinškim fiaskom padel v roke joker v obliki omadeževanih CDU in liberalcev (FDP), ki ga mora stranka le pametno unovčiti. Tistega, česar SPD sama ni zmogla, namreč, izvleči se iz zamer, ki jih do nje čuti velik del volilne baze zaradi reform trga dela Gerharda Schröderja, je zdaj za njih naredila CDU sama. Takšne priložnosti se v politiki pač ne sme zapraviti.