Živel tovariš Janša!

Državljani smemo od politikov zahtevati tudi dolgoročnejše odgovornosti, ne zgolj kolikor toliko umnega vodenja države od mandata do mandata. Ob konstituiranjem državnega zbora v novi sestavi in v dneh pred odločitvijo predsednika republike o tem, komu bo najprej zaupal sestavo vlade, moramo od njih terjati prav tovrstno, vsaj srednjeročno premišljeno ravnanje in odločitve. Nekaj naj bo politikom jasno: ne gre za njihovo prihodnost, temveč za našo. Za ravnanje, ki bo zadovoljilo naša pričakovanja, da bomo v Sloveniji jutri živeli v moderni in demokratično urejeni državi.

Preigravanja za funkcije, za službe privržencev in sorodnikov ter odločanje le v službi političnih koristi posameznih političnih strank, kar ni nujno tudi v dobro državljanov, morajo preseči.

Ko mediji preigravajo takšne in drugačne možnosti sestave vladne koalicije, ko novinarji z globokim glasom seštevajo sedeže v parlamentu, novinarke pa se s povišanim tonom javljajo z ljubljanskih ulic z novicami o tem, kdo je s kom pil kavo, moramo zahtevati, da v dobro prebivalcev Republike Slovenije katerakoli – nam je pravzaprav vseeno, lahko jih je tudi več – strank s politične sredine ali levice sklene koalicijo z Janezom Janšo, prvakom relativne zmagovalke volitev, stranke SDS. Vsem volivcem to ne bi bilo pogodu, a prav politiki morajo imeti močnejše želodce in če premorejo še churcilljansko zgodovinsko vizijo za ceno lastnega volivnega propada, toliko bolje.

Naj torej z Janšo, ki po rezervnem načrtu in potihem komaj čaka, da ga bodo prezrli, podpišejo koalicijsko pogodbo, on pa naj se obveže, da ne bo javno zmerjal žensk, da bo dvigoval sodno pošto in da strankini mediji ne bodo potvarjali naše in zavezniške zmage v drugi svetovni vojni ter skupnih narodovih zaslug za osamosvojitev.

Najbolje organizirane slovenske politične stranke kakšne kratkoročne in drobnjakarske sebične kadrovske računice drugih strank nikakor ne smejo odriniti v opozicijo. Če jo bodo, tisti hip Janša več nikomur ne bo tovariš, njegov partijski aparat z zvestimi privrženci pa bo s pomočjo neoprijemljivih finančnih virov do naslednjih državnozborskih volitvah volivce tako prestrašil v – v nekaj že, saj je vseeno, v kaj -, da bo SDS na naslednjih volitvah zmagala z absolutno, če pa bo zmagal z absolutno večino, če že ne absolutno ustavno večino.

Potem bo Slovenija, ta pretežno simpatični otok krščansko liberalne socialne demokracije, ki je obkrožen s političnimi morskimi psi vseh držav, ki jo obkrožajo, za dolgo zapravila svojo napredno socialno in pravno demokracijo, predvsem pa več ne bo republika, v kateri ima oblast ljudstvo.