Bruselj čaka zapletena povolilna matematika

Bruselj – Velike izgube mandatov v dveh največjih političnih skupinah, zgolj zmerna okrepitev nacionalistov in višja volilna udeležba so med osrednjimi sporočili evropskih volitev. Po volilni noči se bo začelo zapleteno sestavljanje koalicije za prihodnji kadrovski vrh EU in njeno programsko usmeritev.

Po kuloarjih parlamenta v Bruslju so se po objavi prvih projekcij rezultatov začele širiti številne teorije in scenariji prihodnjega razvoja. Ker največji skupini, desnosredinska EPP in socialdemokrati (S&D), niti z veliko koalicijo prvič nimata absolutne večine, bo morala biti vsaka prihodnja naveza širša. Seveda nobena stran ni hotela govoriti o porazu. EPP, denimo, bo imela okoli 40 poslancev manj kot do zdaj. Tudi izguba pri socialdemokratih je podobna. Z rezultatom so zadovoljni v liberalnem taboru – po novem so okrepljeni z Naprej, republika Emmanuela Macrona – in v taboru Zelenih.


 

Zeleni val

»Zeleni val se je razširil po vsej Evropi,« je razglasila vodilna kandidatka Zelenih Ska Keller. Tako kot liberalci bodo Zeleni nekakšen jeziček na tehtnici pri sestavljanju prihodnjih navez na ravni EU. »Brez nas ne bo mogoče sestaviti trdne proevropske koalicije,« je povedal prvi liberalec Guy Verhofstadt. Kot programska prednostna področja je navedel podnebne spremembe, pošteno obdavčitev in krepitev notranjega trga. V liberalnem taboru so, pod vplivom Macrona, pred volitvami odrekli podporo sistemu vodilnih kandidatov za prihodnjega predsednika evropske komisije.

Kljub slabemu rezultatu v Nemčiji kot eni od njihov baz so socialdemokrati prepričani, da iz volilnega razpleta izhaja sklep: naslednik Jean-Clauda Junckerja lahko postane naš vodilni kandidat Frans Timmermans. Vodja njihovih poslancev Udo Bullmann je po volitvah razglasil, da EPP nima »rezultata in moči« za vodenje. Da bi lahko sestavili takšno navezo proti ljudski stranki bi se morali povezati ne le z liberalci in Zelenimi, ampak tudi s skupinami levo od njih. Ni jasno, ali se takšna politična matematika pri doseganju magičnega števila 376 poslancev lahko izide.
 

»Mogoče je vse«

V prvih bruseljskih analizah sta bili še posebno pogosti dve ugotovitvi: »Mogoče je vse« in »Znašli se bomo v pat položaju«. Kot kandidat EPP bo Nemec Manfred Weber poskušal sestaviti dovolj široko koalicijo, ki bi mu lahko omogočila prevzem Junckerjevega položaja. Številnim vidijo njegovo ambicijo kot neuresničljivo, ker ima premočne nasprotnike. Prvi med njimi je francoski predsednik Emmanuel Macron. Na neuradni večerji voditeljev članic jutri zvečer bo vsaj jasno, ali ni tabor nasprotnikov premočan in bo njegova kandidatura v zgodovini obveljala za neuspešno.

To bi po drugi strani pomenilo začetek konca sistema vodilnih kandidatov in precejšen neuspeh evropskega parlamenta v želji po krepitvi njegove politične vloge. Uradno se je ponoči v bitko za vodilni položaj vključila še evropska komisarka za konkurenco, Danka Margrethe Vestager, ki sploh ni hotela na volitve kot vodilna kandidatka. Želje liberalke so bile sicer znane, a sama se je izmikala neposrednemu izgovoru. Po eni od razlag bi se Vestagerjeva lahko prebila, če bi se dva največja tabora medsebojno blokirala in bi kot kompromis prišla v poštev tretja sila.



Tri nacionalistične, populistične in evroskeptične strankarske skupine (ECR, EFDD, in ENF) so se po projekcijah sicer okrepile in dosegle nekaj uspehov, denimo zmago Liga v Italiji ali Nacionalnega zbora v Franciji. Kljub temu bo njihov vpliv znotraj evropskega parlamenta ostal omejen. Eno od vprašanj je, kako se bodo stranke iz treh skupin sploh organizirale in povezale. Gotovo je, da bo nastal en močan nacionalistični blok okoli francoskih in italijanskih nacionalistov. Tudi Alternativa za Nemčijo je v tej skupini.

Kot velik uspeh volitev velja udeležba, ki je po sinočnjih ocenah evropskega parlamenta najvišja v zadnjih dvajsetih letih in se giblje okoli 51 odstotkov.