Zdaj bo šlo pa zares

Dve veliki, morda preveliki nalogi čakata novo ukrajinsko oblast, ki se bo po nedeljskih parlamentarnih volitvah tako utrdila v rokah nekdanjega televizijskega komika oziroma svežega predsednika države Volodimira Zelenskega, da koalicijske partnerice sploh ne bo zares potreboval. Prva je povsem notranja, v boju proti razprostranjeni korupciji in neznosnemu vplivu oligarhov na politično odločanje, ki čaka novo oblast, pa ne bo mogoče valiti krivde na kakega mogočnega zunanjega sovražnika.

Pred predsedniškimi volitvami so mi v Kijevu resni sogovorniki razlagali, da se je v času prejšnjega predsednika Petra Porošenka korupcija še bolj razširila kot pod njegovim »zloglasnim« predhodnikom Viktorjem Janukovičem, ki je v rezidenci svojo požrešnost visokim gostom brezsramno razkazoval s pozlačenimi straniščnimi školjkami. Čeprav so na Zahodu vedno podpirali predhodnika Zelenskega, je bilo, vsaj v zakulisju, pogosto slišati zaskrbljene glasove, da Porošenko ni nič zares storil v boju proti korupciji in izjemnemu vplivu, ki ga imajo oligarhi na politično vodenje države. A kako bi»čokoladni kralj«, ki mu je pred izvolitvijo za predsednika države ameriška revija Forbes naračunala 1,3 milijarde dolarjev premoženja, Ukrajinci pa so pozneje zgroženo brali poročila, da se je v času predsednikovanja njegovo premoženje še povečalo, lahko obračunal sam s sabo?

Tudi Zelenski je bil (vsaj do izvolitve) tesno poslovno povezan z enim oligarhom. To, da mu je med predvolilnim bojem v blagajno kapnil tudi oligarhični denar, so očitali tudi priljubljenemu pop pevcu, voditelju rosno mlade stranke Glas in nemara celo novemu ukrajinskemu premieru Svjatoslavu Vakarčuku. Če bo res vzpostavljen ta »estradni« tandem, bosta morala biti tako predsednik države kot predsednik vlade sposobna obračunati s tovrstno preteklostjo in se kot barona Münchhausna izvleči iz nečesa, kar je še vedno del ukrajinskega vsakdana.



Druga naloga, ki jo kot prednostno postavlja tudi Zelenski, je končanje prelivanja krvi na jugovzhodu države, kjer je v zadnjih petih letih v spopadih umrlo že več kot 13.000 ljudi. Ta je delno tudi notranja, saj bodo morali v Kijevu začeti početi nekaj, kar je do zdaj veljalo za veleizdajo, če bodo res hoteli doseči premirje in morebitno miroljubno sožitje: neposredno se pogovarjati z voditelji tistih, ki so jih še do pred kratkim uradno imenovali »teroristi«. Kakor je pokazala zgodovina, so mirovna pogajanja le težko uspešna, če pri njih ne sodelujejo vsi tisti, ki so se prej med sabo pobijali.

A ta naloga ima tudi svoj mednarodni del, tako zahodni kot vzhodni. Po eni strani se bo Ukrajina neustavljivo pomikala proti Zahodu, kar je tudi ena od koalicijskih zahtev morebitnega novega premiera, a po drugi strani se bo v svojem odnosu do Vzhoda morala znebiti poslušnega sledenja čezatlantskim napotkom, če bo res hotela izboljšati odnose z Rusijo. To je v ukrajinskem tako dolgoročnem političnem in gospodarskem kot tudi kratkoročnem interesu, saj se bo s »pokrovitelji« iz Moskve lažje dogovoriti kot z donbaškimi »separatisti«.

Če bodo novi ukrajinski oblastniki dovolj pametni, predvsem pa umirjeni, imajo morda še priložnost preprečiti, da samooklicani uporniški republiki ne postaneta še eno od (večnih) ozemelj (večno) zamrznjenega (večnega) konflikta. A pri pogajanjih z Moskvo se bodo morali v Kijevu zavedati še nečesa zelo pomembnega. Tako kot so se to morali naučiti v Tokiu, kjer si še vedno želijo, da bi jim Rusija vrnila njihova »severna območja«, a imajo zdaj kljub novi hladni vojni precej zgledne odnose z Moskvo, bodo tudi v Kijevu prej ali slej morali spoznati, da se o vrnitvi Krima z Rusi še dolgo ne bo smiselno pogovarjati. To bo naloga za prihodnje generacije. Bati se je namreč treba, da bi sedanje s preveliko vnemo iskanja dokončne rešitve problema lahko privedle do vojaških posledic svetovnih razsežnosti.