Ko otroci na treningih dobijo priložnost, da si izberejo ekipo, si ne izberejo vedno najboljšega soigralca. Mnogi najprej pokličejo najboljšega prijatelja, saj si želijo predvsem sproščeno uživati v igri.
Na tekmah so te njihove nedolžne želje prevečkrat preslišane. Tako od trenerjev kot staršev, saj družba tudi pri otrocih rada postavi v ospredje rezultat. V slovenskem športu mladih je ta, kot pravi športni psiholog Matej Lunežnik, pravzaprav ključen za pridobivanje finančnih sredstev.
Skandinavija ni Slovenija. V norveškem športu je igra na rezultat do 12. leta prepovedana. Otroštvo je preveč dragoceno, da bi razvijajoče se mlade glave obremenili s fizičnimi in mentalnimi vzorci športa odraslih. Nesmiselno je izgoreti v obdobju, predvidenem za igro. In ne nazadnje: čas za razvoj veščin, brez obvladovanja katerih je na prehodu v profesionalizem žakelj sposobnosti športnika preveč prazen, je omejena in dragocena dobrina.
Če bi se slovenska družba tega bolj zavedala, tudi razni nogometni posredniki z obljubami o bleščeči karieri nekega 13- ali 14-letnega nogometaša – še preden je prišel v puberteto in mu je življenje postavila na glavo punca ali pa je spoznal, da ga nogomet pravzaprav ne zanima – ne bi z lahkoto prepričali staršev.
Premiki proti bolj razvojno naravnanemu in manj tekmovalnemu športu mladih se v slovenskem nogometu sicer dogajajo. A kam sodi oblikovanje reprezentance do 14. leta, ki jo nogometna zveza ustvarja z 12-letnimi fanti? Klubski trenerji večkrat potarnajo, da izbor v državno selekcijo trenutno najbolj izstopajočih otrok – velikokrat kot posledica hitrejšega telesnega razvoja od vrstnikov in ne izjemne nadarjenosti – ob priznanju za dosedanje opravljeno delo in motivaciji za nadaljnji trud prinaša tudi neželene pasti. Obiski in pritiski nogometnih agentov postanejo del vsakdana, od namišljene višine se zvrti v glavi marsikateremu otroku ali staršu. Od te točke je zaradi mikavnosti hitrih zadovoljitev – kot je (pre)zgodnji prestop v tujino – pot do prekinitve prepotrebnega vlaganja v nadaljnji razvoj talentiranih posameznikov zelo kratka.
Kako neupravičeno je lahko prezgodnje poveličevanje rezultatov v mladih selekcijah – zmag, reprezentančnih nastopov in odhodov v tuje klube –, kaže primer fantov, rojenih leta 1992, ki bi danes, v 26. letu, morali prevzeti glavno breme slovenske članske nogometne reprezentance.
Izmed 18 udeležencev elitnega dela kvalifikacij za evropsko prvenstvo spomladi 2009 po podatkih največje spletne baze nogometnih igralcev Transfermarkt danes tretjina sploh nima kluba ali pa so celo nehali igrati nogomet. Haris Vučkić (nekoč Newcastle) igra za zadnjo ekipo prve nizozemske lige, Uroš Palibrk (Milan) je v drugi ciprski ligi, Filip Valenčič v prvi finski, Matic Črnic pa na Reki. Vsi ostali brcajo za bolj ali manj lokalne nižjeligaše.
Letnik 1992 je tudi Nemanja Mitrović, ki se je po odmevnem zgodnjem odhodu v italijanski klub Inter vrnil v Slovenijo in v štirih letih in pol uveljavil pri Olimpiji – danes igra na Poljskem in je reprezentant. Toda številne druge zgodbe najstnikov, ki so odšli v tujino, so imele bistveno bolj grenek konec. Nekateri upi so prenehali igrati priljubljeno igro, nekateri so zapadli v depresijo.
Morda najboljši novinarski poznavalec nogometa v državi mi je dejal, da ga pisanje o nogometu v starostnih kategorijah pod 20 let ne zanima, saj gre za prehitevanje poudarjanja rezultatov. Toda slovenski športni ustroj bi moral pokazati več zanimanja za šport mladih in ga tudi primerneje zaščititi. Zaradi pravice otrok do igre in pred posredniki, ki vidijo v mladih predvsem poslovno priložnost. Le malo otrok uspe v profesionalnem športu, vsi pa vse življenje nosijo s sabo izkušnje.
FOTO: Getty Images/istockphoto/Getty Images/istockphoto
Komentarji