Zaplinjenje Ljubljane

Ne glede na to, kaj si mislimo o protestnikih, njihovih zahtevah ali vodjah, ne moremo mimo dejstva, da so policisti v torek s solzivcem zaplinili celotno ljubljansko mestno jedro in v lovu na morda nekaj deset dejanskih razgrajačev v solze in kašelj spravili več tisoč večinoma povsem nedolžnih ljudi, med njimi tudi otroke in starejše.
 
V zadnjem letu in pol lahko spremljamo vztrajno stopnjevanje policijskega nasilja nad protestniki, vendar česa podobnega torkovemu večeru Ljubljana še ni doživela. Pozivi notranjega ministra Aleša Hojsa k večji policijski represiji očitno niso naleteli na gluha ušesa. Prvič v zgodovini države je bil uporabljen 9. člen zakona o nalogah in pooblastilih policije, policisti pa so na prestolnico odvrgli rekordno količino solzivca in vode iz topa. A pri vsem tem se ni mogoče znebiti občutka, da je policija postopala izjemno neučinkovito. Žrtve solzivca pogosto niso bili protestniki, pač pa naključni mimoidoči. Zaradi suma storitve kaznivega dejanja so bili navsezadnje prijeti le trije udeleženci neprijavljenega shoda.
 

Varnostni zdrs policije

 
Prvi incident se je zgodil razmeroma zgodaj. Ko je približno uro in pol po napovedanem začetku protesta raper Zlatko po mikrofonu zbrane pozval k »sprehodu po ljubljanskih ulicah«, se je povorka več tisoč protestnikov na križišču Šubičeve ulice in Slovenske ceste srečala s konvojem po videzu pomembnih tujih političnih gostov – več vozil s policijskim spremstvom. Seveda so protestniki nemudoma začeli bučno skandirati »lopovi!«, bolj ali manj edine parole, ki jo je bilo slišati na shodu, in fotografirati konvoj. Zaradi gostega prometa, ki je kljub shodu potekal normalno, se je konvoj ritensko umikal zelo počasi.

Policija se je, kljub temu da je bila sicer izjemno močno prisotna, pojavila šele po približno desetih minutah in protestnike, ki so s posmehljivimi vzkliki sledili umikajočemu se konvoju, prestregla šele pri Drami. Ne spoznam se na zagotavljanje varnosti in strategije obvladovanja množic, a dopustiti, da se konvoj visokih političnih gostov tako rekoč zaleti v potencialno nasilen protestni shod, se zdi kot izjemna malomarnost policije. Situacija je bila lahko skrajno nevarna. Če bi bilo prisotnih le nekaj deset nasilnežev, bi jo potniki v vozilih lahko kaj hitro skupili. Na srečo nasilnežev ni bilo.


 
Protestnike, ki so se podali po Slovenski cesti, je nato pred Ferantovimi bloki ustavila policijska blokada. Začeli so se umikati nazaj, a z druge strani je prišel vodni top. Nastala je gneča ljudi, ki so se umikali z obeh strani, in takrat je policija prvič, a ne zadnjič v tem dnevu v množico mirnih in umikajočih se ljudi začela izstreljevati solzivec. Med bežečimi je vladalo predvsem začudenje, zakaj je to potrebno, saj so se vendar umikali. Vsaj na tem delu dogajanja ni bilo ne duha ne sluha o izgredih ali nasilju. Ko smo s polnimi pljuči solzivca in solznimi očmi bežali nazaj proti Trgu republike, je nekaj posameznikov sicer besno kričalo na policiste, a preostali so jih mirili in se policistom celo opravičevali za žalitve.

Podoben scenarij se je dogajal tudi na drugi strani shoda pri Šubičevi ulici, kjer je policija s solzivcem mimogrede izdatno zaplinila še gnečo čakajočih na avtobusnih postajah pred Pošto in Konzorcijem in številne mimoidoče.


 
Shod je deloval popolnoma neorganizirano. Organizator Zoran Stevanović je po uvodnem nagovoru izginil. Videti ni bilo nikogar, ki bi protestnike vodil ali usmerjal. Ti so se v želji biti vidni in biti moteči, kar je namen vsakega protestnega shoda, ponovno odpravili na »sprehod«, tokrat po Tržaški ulici. Policijska blokada jih je še pravočasno, preden bi se ponovili dogodki iz prejšnjega tedna, ko so protestniki dosegli avtocesto, preusmerila nazaj proti centru skozi Rožno dolino. Od tam so protestniki krenili proti Šiški, a na Celovški so procesijo spet ustavili vodni top, konjenica in solzivec. Na curke iz vodnega topa in izstrelke solzivca je odreagirala peščica mladeničev z nekaj kamni in pirotehničnimi sredstvi, velika večina protestnega shoda, v katerem so bili tudi otroci in starejši ljudje, pa se je umikala nazaj proti centru mesta. Tudi ta umik je bil izdatno pospremljen z izstrelki solzivca, ki je množico pognal v paničen beg.


 
Po sedmi uri o kakršnem koli shodu ni bilo več mogoče govoriti. Ljudje so se dušeči se in v solzah razbežali po mestnem jedru posamično ali v majhnih skupinah. Večina nas je verjetno iskala zgolj kraj, kjer bi se lahko nadihali čistega zraka in si iz oči izprali solzivec, a to se je izkazalo za vse prej kot lahka naloga.

​Ljubljančani v solzah

 
Policija z solzivcem ni varčevala. Namesto ljubljanske megle je prestolnico od Tivolske ceste do Kongresnega trga zajel oblak plina. Na Bavarskem dvoru so mimoidoči zaprepadeno opazovali policijsko falango, ki je proti Ajdovščini izstreljevala salve solzivca. Morda sedemletna punčka na triciklu je po tleh pobirala tulce izstrelkov. A oblak solzivca je kmalu zajel celotno območje. Otroci so v solzah bežali. Čakajoči na avtobusni postaji so kašljali in jokali. Stara gospa z berglami ni mogla bežati dovolj hitro, oblak plina jo je zajel in v solzah se je dušila.
 
»V Ljubljani je vojno stanje, kakor da bi bili na fronti,« se je med solzami in kašljem pridušal naključni mimoidoči. Z njegovo oceno se ni mogoče strinjati; člen I.5 konvencije o kemičnem orožju namreč prepoveduje uporabo solzivca v vojni. A plin, ki je prepovedan za uporabo na sovražni vojski, je povsem sprejemljiv za zaplinjevanje centra glavnega mesta, polnega civilistov.

 
Ko se je prvi val nekoliko razkadil, je nekaj mimoidočih pri Ajdovščini paslo zijala. Tam sem bil tudi jaz. Kljub temu da smo bili popolnoma mirni, so nas policisti začeli obstreljevati. V solzah sem se zatekel v bližnjo trgovino, a oblak plina je zaneslo tudi v prodajalno in nič hudega sluteča blagajničarka je, medtem ko mi je računala robčke in vodo za izpiranje oči, potočila kar nekaj solz. 
 
Pohod policije se je nadaljeval po mestnem jedru, izdatno so zaplinili Čopovo ulico ter Prešernov in Kongresni trg, pri čemer niso izbirali med delavci, turisti, sprehajalci in protestniki, ne med starimi in mladimi. Dostavljavci hrane so na mopedih zaslepljeni od solz vijugali med maricami. Nedaleč stran je specialec odvrgel kanister solzivca v skupinico srednješolcev, ki se je poskušala prebiti mimo. Par metrov stran se je slišal jok deklice, ki zaradi policijske blokade ni mogla domov. Povsod je bilo videti solze, začudenje in zgražanje, nisem pa opazil razgrajanja ali nasilja.


 
Edini, ki se za ves direndaj še zmenil ni, je bil harmonikar na Prešernovem trgu. Ves v solzah je vztrajal in raztezal meh harmonike, čeprav zaradi plina nihče ni mogel niti blizu.
 
Pri Šubičevi ulici sem spet naletel na vodni top in solzivec, družbo so jima delali še oklepno vozilo ter konjenica, policijska falanga in trop policijskih psov. Par mladih ljudi je bežalo čez Park zvezda, okorni specialci v oklepih so jih poskušali ujeti. Ko sem se vrnil čez nekaj minut, je na tleh pred Kazino obdan s policisti ležal mlad človek, ki ni kazal znakov življenja. Odpeljal ga je rešilec.


 
Po prvih podatkih policije je bilo lažje poškodovanih šest policistov in dva protestnika, ki sta menda zaradi solzivca poiskala zdravniško pomoč. Da je bil solzivec vzrok za negibno telo na tleh, le težko verjamem.

Policija si je torej sprva dovolila katastrofalen zdrs, ko je dopustila srečanje konvoja politikov in protestnikov, nato pa je protestnike s solzivcem razkropila po mestnem jedru. Sledilo je zaplinjenje celotnega centra. Nedvomno je obstreljevanje s solzivcem na slepo po prebivalcih in obiskovalcih Ljubljane res spravilo v solze kakšnega prenapetega mladeniča, ki je v iskanju adrenalina ali v besu zaradi solzivca v očeh v policiste ta večer zalučal kamen. Pa vendar, ali ta cilj lahko opraviči zaplinjenje več tisoč mirnih protestnikov in naključnih mimoidočih? Vsekakor pa bo prizore dušečih se starcev in jokajočih otrok ter nepremičnega telesa, ki ga po »policijski intervenciji« odpelje rešilec, težko izbrisati iz spomina.