Žalostna 3D-slika našega zdravstva

Preden so na Stomatološki kliniki v Ljubljani dobili sodoben aparat za slikanje ustne votline, je minilo več let. Postopki tovrstnih nakupov so namreč zapleteni in povezani z denarjem, ki ga ni nikoli dovolj.

Če želi določena klinika ali oddelek znotraj bolnišnice dobiti novo aparaturo, mora pripraviti vse strokovne podlage, potem pa se uvrstiti na dolg seznam načrtovanih investicij. Ko je denar zagotovljen, je objavljen razpis, ki pa se le redko izide brez pritožb ponudnikov. Meseci tečejo, zdravniki pa se morajo pri svojem delu znajti z aparati, ki so bili za odpis že pred mnogimi leti. Nazadnje je razpis uspešen, želena naprava pa se zaradi dodatno izraženih želja stroke in sodobnejših konfiguracij podraži za več tisoč evrov. Tako kot se je na stomatološki kliniki.

Ampak tam so zdaj končno dočakali sodoben »stroj«, katerega posnetki bodo zdravnikom omogočili natančnejšo diagnostiko. To pomeni, da bo v prihodnosti manj možnosti za zgrešene odločitve, operacije bodo natančnejše. Nakup nove aparature torej dolgoročno pomeni za zdravstvo cenejšo možnost. Tega se mnogi zavedajo, a kaj, ko je sistem pač tak, kakršen je, s sedanjim denarjem pa ni mogoče izpolniti vseh želja. Teh pa je glede na hiter razvoj tehnologije vse več.

Po podatkih Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije je povprečna stopnja odpisanosti vseh sredstev javnih zdravstvenih zavodov (JZZ) konec leta 2017 v vseh JZZ znašala 58,8 odstotka in se je leta 2017 povečala za 0,6 odstotne točke ter dosegla najvišjo raven po letu 2013. Najvišja stopnja odpisanosti vseh sredstev je pri drugih zavodih 74,2-odstotna, sledijo jim zdravstveni domovi (63,3-odstotna) in bolnišnice, kjer je za odpis 56,7 odstotka opreme. Posebno skrb vzbujajoča je stopnja odpisanosti opreme in drugih opredmetenih osnovnih sredstev v vseh dejavnostih zdravstva, ki je konec leta 2017 v vseh JZZ znašala že 82,3 odstotka.

V združenju so že pred časom pojasnili, da je vzrok za to tudi zmanjševanje obsega investiranja v zavodih zaradi pomanjkanja likvidnostnih sredstev, ki bi bila potrebna za izvajanje investicijske dejavnosti.

Kritične razmere zato rešujejo donatorji, ki zberejo denar za nakup določenih aparatur oziroma te darujejo posameznim bolnišničnim oddelkom. Dogaja se tudi, da dobavitelji opreme to javnemu zdravstvenemu zavodu posodijo na reverz, se tako izognejo javnim razpisom in služijo s potrošnim materialom.

Računsko sodišče je za UKC Ljubljana ugotovilo, da so bili tam v letih 2014 in 2015 pri pridobivanju in upravljanju medicinske opreme neučinkoviti. Pri načrtovanju nabav medicinske opreme niso ugotavljali potreb za daljše obdobje ter niso pripravljali strategije in večletnih operativnih načrtov. In posledice tega – dolga leta utečenega stanja – se zdaj evidentne.

Lani je UKC spremenil način načrtovanja nabav medicinske in nemedicinske opreme, in sicer so bile nabave opreme predvidene v 40 odstotkov višji vrednosti od zagotovljenih amortizacijskih sredstev, kajti glede na postopke izvedbe naročil v tekočem letu je bila zapadlost plačil samo v višini 2/3 načrtovane vrednosti. Letos načrtujejo nabavo za skoraj enajst milijonov evrov opreme, dobavitelji pa upajo, da s plačili ne bodo zamujali. Znano nam je, da aparat na Stomatološki kliniki še ni bil plačan, čeprav je bil dobavljen že poleti.