Zakaj boli Slovenski pozdrav

V zgodovini samostojne Slovenije smo lahko le redko spremljali tako široko zastavljeno debato, namenjeno kulturnemu področju, kot se je razvila na ponedeljkovi skupni seji Nacionalnega sveta za kulturo (NSK) in Programskega sveta RTV. Na njej je okoli štirideset ljudi – med njimi tudi javne osebnosti iz kulturne, umetniške, medijske, religijske sfere – razpravljalo o položaju kulturno-umetniških vsebin v našem osrednjem javnem mediju.

S čim si je kultura zaslužila takšno pozornost? Nacionalka je nedavno blok kulturnih novic, leta predvajanih takoj po koncu Odmevov, premaknila za blok, namenjen športu, kar je sprožilo val negodovanja in kritik. Časovno drobna, a simbolno očitno pomembna sprememba je javnost razburila predvsem zaradi večletnega odrivanja kulturno-umetniških vsebin na TVS v neprestižne termine (nacionalni radio je druga zgodba). Na posvetu smo slišali še druge očitke: da na TVS zanemarjajo nekatere umetniške zvrsti in se odpovedujejo umetniški kritiki. Ne nazadnje je problem tudi to, da je televizija skoraj povsem opustila snemanje lastnega igranega programa.

Direktorica televizije Ljerka Bizilj in generalni direktor nacionalke Igor Kadunc sta zagotovila, da sta kulturi zelo naklonjena, a tako rekoč v isti sapi opozorila, da je TVS zavezana vsem gledalcem in da je njeno preživetje odvisno tudi od gledanosti – kot da kultura po definiciji lahko naslovi le peščico zanesenjakov in trčenih profesorjev. In zdi se, da je prav na tej točki prepad med kulturniki na posvetu (tako iz vrst NSK kot svetnikov RTV) in vodstvom RTV postal otipljiv. Sporočilo, ki smo ga razbrali iz nastopa različnih govorcev, je zgrešilo svoja naslovnika.

Vprašanje namreč ni le to, v katerem terminu in koliko oddaj TVS posveča umetniškim dogodkom, ampak predvsem, ali je njen program v celoti – od informativnega, razvedrilnega in športnega – kulturen? Ali nacionalka skrbi za razvijanje kritičnega mišljenja in zna ključne družbene fenomene osvetliti z distance, jim priskrbeti kontekst in podobno? Ali zadosti formalnim zahtevam javnega medija od izbornega govora do (vsaj) nemotečih oblačil in scene?

Eden očitnih simptomov (ne)kulturne drže nacionalke je oddaja Slovenski pozdrav, na račun katere je na posvetu letelo največ pikrih. Večina navzočih si je bila edina, da oddaja tega tipa mora obstajati, drugo vprašanje pa je, ali si zasluži najuglednejši televizijski termin: petek zvečer ob osmih. Osrednji televizijski medij s takšnim lansiranjem narodnozabavne oddaje z vprašljivim humorjem o svoji intelektualni kondiciji namreč pove še preveč.

Pove, da se je podredil imperativu gledanosti; pokaže, da nacionalka svoje poslanstvo – nasloviti različne tipe gledalcev – dojema dobesedno in gledalcem ponudi to, kar ti dozdevno hočejo. A pojem »javnega«, ki ga Javni zavod RTV Slovenija nosi že v svojem imenu, zadeva nekaj drugega kot seštevek ljudi, ki gledajo televizijo. Je tudi nekaj drugega kot ugajanje najmanjšemu skupnemu imenovalcu v družbi. »Javno« je zavezano doseganju visokih profesionalnih standardov na vseh ravneh. To pomeni, da morajo tem standardom na nacionalki zadostiti tudi zabava in lahkotne vsebine. Že sposobnost strokovnega vrednotenja, katera vsebina sodi kam in kdaj, bi javnemu mediju v družbi dala določeno avtoriteto in konec koncev tudi upravičila nekaj takšnega, kot je RTV-prispevek.

Umikanje kulturno-umetniških vsebin bodisi v najzgodnejše bodisi v najpoznejše ure televizijskega programa lahko vidimo v kontekstu antiintelektualizma v sodobni Sloveniji (pa tudi širše), kjer je vse, kar zahteva resen premislek, pozornost in čas, nemudoma razumljeno kot odvečno, negledljivo in neposlušljivo. V tem pogledu je oddaja Slovenski pozdrav še kar ustrezno utelešenje duha časa, pa tudi duha same nacionalke.