Za samokolnico ne potrebuješ izpita

V Žerjavu, ki ga slovenska javnost večinoma pozna po dediščini več kot tristoletnega rudarjenja in predelave svinčeve rude, je v teh dneh veliko šotorišče. V njem se tare mladine, ki je prišla iz vse Slovenije, da bi deset dni trdo delala. Pa ne za plačilo. Brezplačno!

Ljudje v Črni na Koroškem najprej niso mogli verjeti, da je kaj takega sploh še mogoče. Nejeverno so opazovali mlade, misleč, da jih bo v nekaj urah, najpozneje pa po prvi prespani noči, minila delovna vnema in premamila želja po sprostitvi in zabavi. A ko so videli, da vztrajajo tudi po osmih urah, ker želijo končati postavljene cilje, so se jim približali. V Rudarjevem so jim za malico odstopili senčno teraso, v Mušeniku jim kuhajo kavo in pečejo pecivo, v centru jim prinašajo manjkajoče orodje ter skupaj z njimi tudi oni poprimejo za to ali ono opravilo. Udeleženci jubilejne, dvajsete študentske delovne brigade, ki jo organizira Univerza v Mariboru, so kraj napolnili s pozitivno brigadirsko energijo.

»Samo naj še kdo reče, da mladi ne znajo delati! Vse znajo! In kako so iznajdljivi,« jih hvali črnjanska županja Romana Lesjak. A študenti priznavajo, da je življenje danes vendarle drugačno, kot je bilo nekoč. Orodja, ki jih obvladajo, so daleč od vil, grabelj in lopat, da o motorni žagi in kotnih brusilkah ne izgubljamo besed. A četudi prvič, za samokolnico res ni težko prijeti in zanjo ne potrebuješ posebnega izpita.

Zadnja leta študente za prostovoljstvo vse težje nagovorijo. Pol leta potrebujejo, da jih zberejo nekaj deset. Največ se jih izgovarja na izpite, ki jih še niso spravili pod streho, drugi so prepričani, da je počitek le poležavanje ob morju, spet tretji bi šli, a se ne morejo ločiti od računalnikov in spleta. Nekateri pridejo, da ostanejo le en dan. A si premislijo in ostanejo brigadirji za vedno. Zoran Kačičnik, brigadirski veteran, je v brigadi spoznal svojo ženo. Vrednote brigadirstva, ki so večne in niso vezane na politični sistem, prenaša na svoja otroka.

​Na igrišču v Črni bi dotrajana mreža za tenis vzdržala še kakšen mesec. Tudi rjaste ograje na mostovih bi lahko gledali še nekaj časa. Res se mudi le z deli na lokaciji nove čistilne naprave, kjer odstranjujejo opuščena poslopja, da bi naredili prostor gradbenim strojem. A prostovoljci v različnih društvih in humanitarnih organizacijah po vsej Sloveniji pomagajo in rešujejo vsakodnevne stiske posameznikov in družin. Če jih ne bi oni, jih ne bi nihče. Nase so prevzeli veliko breme, država pa stoji ob strani in opazuje, kako dolgo bodo še zdržali. Ljudje so siti vsakodnevnih pozivov k zbiranju sredstev za terapije, operacije v tujini in nakupe ortopedskih pripomočkov. Kmalu se bodo spet pojavili še tisti, ki bodo ljudi dobrih src pozivali k darovanju za nakup šolskih potrebščin. Prostovoljci naj dopolnjujejo, ne pa prevzemajo naloge, ki jih mora opravljati socialna država.